Zakaj Slovenci tako ljubijo in občudujejo ljubljanskega župana Zorana Jankovića?

Že kar nekaj časa poskušam rešiti uganko, zakaj Slovenci tako ljubijo in občudujejo ljubljanskega župana Zorana Jankovića kljub temu, da so številna njegova dejanja zelo, zelo daleč od vsakega, tudi najbolj skromnega, slovenskega ideala poštenja in pravičnosti. Ali pa Slovenci Jankovića ljubijo prav zaradi tega, ker si sami, premalo samozavestni, ne upajo posegati po najvišjih položajih, ker se preveč bojijo, da bi pregloboko strmoglavili, ko bi prišlo do razkritja njihovih skritih “grehov”.
Sama sem Jankovića dolgo imela – kar je seveda povsem napačno – za srbofila, komunista in  jugonostalgika, ki se je vtihotapil v najvišji slovenski politični in gospodarski vrh, čeprav mu je za Slovenijo vseeno. Navsezadnje pa je prav tako vseeno, ali se ima Janković bolj za Slovenca ali pa se ima bolj za Srba oziroma Jugoslovana. Janković je za večino Slovencev, še zlasti v Ljubljani, najbolj pravi Slovenec v sedanji slovenski politiki in poslovnem svetu. Pooseblja vse najbolj skrite želje in sanje večine tistih Slovencev, ki si želijo uspeti. Skratka – Janković je za Slovence zakon.
Njegova pot na sam vrh slovenskega političnega in podjetniškega ozvezdja pa je bila dolga. Ni mogel v samo nekaj letih zbrati okoli sebe skoraj milijon prijateljev, znancev in podpornikov. Prav vsem je moral kdaj pokazati in dokazati, da lahko pomaga vsakomur, ki mu lahko kdajkoli in kakorkoli koristi, predvsem pa dokazati, da je zanesljiv mož, kar je za Slovence najvišja človekova odlika. Kadar Janković kaj obljubi, to izpolni, še posebno takrat, ko si lahko za svojo uslugo obeta morebitno koristno povračilo. In s to igro, ki jo Janković obvladuje do potankosti, si je tako močno razširil krog svojih dolžnikov, ne le v Sloveniji, temveč na vsem Balkanu in celo v Avstriji, da lahko prav kmalu poseže po katerem od najvišjih političnih položajev v Sloveniji kljub pomanjkanju vrhunskih političnih spretnosti in tudi izkušenj.
Na primer, kot sem brala pred leti, mislim da v Dnevniku, znan menedžer iz najožjega kroga Kučanovega klana, eden največjih nasprotnikov slovenske osamosvojitve, ki Jankovića verjetno niti dobro ne pozna, je v enem svojih intervjujev prepričeval javnost, da se lahko na Jankovića absolutno zanese, da mu bo pomagal rešiti tudi že skoraj nerešljive probleme, celo takšne, nad katerimi je sam že povsem obupal (v njegovem primeru je šlo za neke dolgotrajne zaplete z vpisi nepremičnin podjetja, ki ga je vodil, v ljubljansko zemljiški knjigo). Pohvalil je Jankovića, da mu ni le pomagal rešiti njegovega problema, temveč se je tudi zelo potrudil, da bi to storil čim prej. In temu menedžerju bi bilo zdaj povsem zaman razlagati, zakaj Janković ogroža pitno vodo vsej Ljubljani. Ta menedžer bi se za Jankovića zavzemal z vsemi štirimi in ga hvalil, tudi če bi ta ukazal vsak dan obesiti najmanj deset ljudi po ljubljanskih kandelabrih. Najbrž bi rekel: “Se pač zgodi!”
Izvedela sem tudi, iz dokaj zanesljivih virov, da Janković zasebno ni niti malo srbski nacionalist, temveč prav vzorno zaveden Slovenec. In res so v njegovem najožjem krogu sodelavcev skoraj sami Slovenci, tudi verni, iz starih in zelo, zelo uglednih ljubljanskih meščanskih družin. Nekateri univerzitetni znanstveniki, visoki pravniki, priznani zdravniki, priznani umetniki, uspešni podjetniki, izkušeni diplomati, najvišji politiki in tudi visoki verski dostojanstveniki vseh večjih ver v Sloveniji. Verjetno je Janković prav vsakemu od njih kdaj pomagal rešiti katerega od njegovih problemov, kakorkoli povezanega z ljubljansko občino. Zato tolikšnega in tako uglednega “dvora” ni imel okoli sebe še noben slovenski politik po Titu. In prav to je najbolj zaskrbljujoče.
Janković je absolutno preveč nepomemben mali uradniško trgovski praktik, brez najosnovnejših političnih vrednot, brez najmanjše politične vizije, ki bi nakazovala cilj in pot slovenski državi in narodu, da bi lahko prevzel v svoje roke krmilo slovenske države.
Skoraj gotovo pa se bo zgodilo prav to. Prav on, Zoran Janković, bo prevzel krmilo slovenske prevladujoče leve politike, če se bo moral še vedno glavni slovenski komunist Milan Kučan – zaradi česar koli – umakniti prej kot v približno petih letih. S svojo župansko “trgovsko prakso” vseh mogočih uslug bi lahko Janković sestavil samo popolnoma mafijsko oblast svojih, sebi podobnih, največjih podpornikov. S takšno oblastjo pa bi se v Sloveniji na veliko uveljavil putinizem, mračna slovenska diktatura ozkega kroga mafijski podobne združbe. Skoraj z gotovostjo pa je mogoče trditi, da si prav takšnega – “avtohtonega” – slovenskega putinizma želijo, skupaj s Slovencem Jankovićem, prav najbolj “slovenski” Slovenci, ne pa predvsem balkanski priseljenci. Oni bodo samo drugorazredna “vojska” slovenskega vladarja Jankovića in njegovih slovenskih  staroselskih vitezov, na katero bodo letele – v primeru različnih družbenih kriz – vse strelice in puščice obubožanih, bolnih in nesrečnih slovenskih državljanov. Ampak Jankovića in njegove bodo tudi ti siromaki samo hvalili in se jim zahvaljevali za vsako drobtinico.
Frančiška Buttolo


1 komentar

  1. Janković se še zdaleč nima za Slovenca, saj ves čas dela proti Sloveniji. Popularen med Slovenci je po mojem zato, ker so Slovenci še vedno hlapčevsko razpoloženi do tujca, domačega človeka na visokem položaju pa poskušajo onemogočiti.

Comments are closed.