V Slovenji je mnogo neprištevnih ali komajda prištevnih ljudi, mnogo nekompetentnih in oportunistov. Naduta trditev, ob kateri tvegam, da me bralci uvrstite v eno od navedenih skupin. Kljub temu nadaljujem s pisanjem, korajža velja! Poglejmo nekaj naključno izbranih dogajanj v letošnjih oktobrskih dneh, med katerimi se bomo izognili virtualni (ne)resničnosti slovenske parlamentarne politike, s katero nas dnevno zasipajo mediji.
Neprištevnost na sodišču
Sodnica Jerca Oblak je na osnovi izvedenskega mnenja razsodila, da obtoženec Ludvik Tomšič, ki je kričal »Ubij Janšo!«, ni prišteven. S tem, da je primitivnega hujskača iz porajajočega se kolesarijata oprostila, je ostala na šele pol poti. Preprosta kmečka pamet veleva, da bi morala storiti še drugi korak in neprištevno osebo s svojo oblastno močjo napotiti na obvezno zdravljenje. Da je opustila dolžno ravnanje, lahko sklepamo tudi na osnovi vedenja pravnomočno oproščenega tako med sojenjem kot tudi ob zapuščanju sodne palače. Je to nov dokaz, da naše sodstvo ni neodvisno? Smemo v številnih primerih sodne prakse ugibati, da dostikrat ni prištevno, od okrajnih sodišč do ustavnega?
Opravilna nesposobnost ministra za šolstvo
Poslanka Levice Tatjana Greif je ministru za šolstvo Darju Feldi postavila poslansko vprašanje: verouk kot obvezna izbirna vsebina (interesna dejavnosti izven šolskih prostorov), da ali ne. Izkazalo se je, da je bilo vprašanje pravzaprav bananin olupek, na katerem je minister pogrnil. Prikimal je provokatorki in kulturni bojevnici, češ da ima prav. Sramota, minister, bleda oportunistična figura ne pozna področne zakonodaje! Ali pa se je ustrašil napadalke in izmikanju ministrskega fotelja izpod svoje r**i. Že zopet se lahko sklicujemo na zdravo kmečko pamet ali pa na strokovno mnenje kanonskega pravnika dr. Sebastijana Valentana (https://www.druzina.si/clanek/znova-o-verouku-kot-interesni-dejavnosti-dijakov). Čeprav naj verske skupnosti (Cerkve) ne bi bile družbeno koristne, kot so v Avgijevem hlevu na Šubičevi ulici sklenili nedavno, je pri dijakih in učiteljstvu na nekaterih šolah še nekaj klenega slovenstva in tradicionalne vernosti.
Župan – policaj
V Butalah Frana Milčinskega nastopajo trije literarni liki, župan, policaj in Cefizelj. V Butalah, ki se uradno imenujejo Ljubljana, imamo troedino osebo, ki neutrudno dela zdaj kot župan, zdaj kot policaj in tudi v vlogi Cefizlja se znajde prav dobro. O županovanju ne bomo zgubljali besed, hvalospevi na županov račun skočijo iz vsake paštete in prepolni so jih mediji. Če ne verjamete v nadnaravne sposobnosti župana, vprašajte mimoidoče na cesti, ali bi lahko živeli v najlepšem mestu brez dosmrtnega župana. Odgovor je na dlani: ne. Tudi o delih in nalogah Cefizlja bi se dalo veliko napisati, pa naj bodo to Stožice ali drekovod C0 ali odpuščeni milijonski dolgovi njegovi širši družini ali nešteti bankomati (beri: radarji za merjenje hitrosti).
Novost je Janković v vlogi policaja. V medijih kroži samohvala, kako da je prejšnji petek urejal promet v nekem ljubljanskem križišču. Kako prosim, a zdaj bo lahko prometni policist kdorkoli in kjerkoli? To je vendar prometni prekršek: izstopanje iz vozila stoječega v koloni, hoja po cestišču zunaj prehoda za pešce, samovoljno nestrokovno mahanje v križišču! Župan gor ali dol, sredi križišča prometnih zastojev ne more in ne sme reševati. To naj dela na magistratu s preudarnim načrtovanjem prometne ureditve, cesto pa naj prepusti policistom. Še nečesa ne smemo spregledati. Jankovič se je obnašal kot piroman. Splošno je znano, da so požigalci običajno najbolj prizadevni pri gašenju. Kakšno zvezo pa naj bi imel prometni zastoj s požarom? Župan je dal zapreti mestno središče zaradi maratona, kar je bila pri običajnem prometnem kaosu kaplja čez rob. Vsi mestni avtobusi, ki naj bi vozili po Slovenski cesti, so se drenjali po obvoznih cestah. Vsakoletno zapiranje mestnih cest in ulic v rdeči pomladi (pohod ob žici, tek v spomin na morilske trojke) ter maraton Franja prav tako ne pomaga pri pretočnosti prometa v središču mesta.
Nestrokovnost turističnih vodnikov
V davnih osemdesetih letih je Andrej Šifrer pel »Vse manj je dobrih gostiln …«. Po štiridesetih letih pa ne pojemo, ampak jadikujemo, da je vse manj dobrih turističnih agencij, predvsem pa dobrih turističnih vodnikov. Površnost in narejeno poznavalstvo so »vrline« prenekaterega turističnega vodnika. Tudi uglajeno in odmerjeno govorjenje je prej izjema kot pravilo.
Pred dnevi sem potoval po Albaniji v organizaciji turistične agencije Palma. Vodnik je imel občutek, da mora veliko govoriti, zato je govoril in govoril, se ponavljal pa malo povedal. Albanske razmere tako v komunizmu kot v današnjih dneh je primerjal z idealiziranimi razmerami v naši domovini nekoč in danes. Med drugim je napeljeval k ugotovitvam, da smo bili Slovenci lahko srečni in zadovoljni v našem komunizmu in da je pri nas danes korupcija zanemarljiva v primerjavi z albansko. Tragikomično je bilo vztrajno ponavljanje »gospod Skenderbek in gospod Enver Hoxha«. Kako se kaj sliši gospod Julij Cezar, gospa Marija Terezija, da ne govorimo o gospodu Stalinu, gospodu Hitlerju in gospodu Kardelju? Pred imena zgodovinskih osebnostih pač ne postavljamo vljudnostne besede gospod. Ni pa bil sposoben zaznati pomembne razlike: Albanci so iz javnosti pospravili »gospoda« Hoxho in njegove krvave pribočnike, v Sloveniji podobne negativne zgodovinske like častimo z novim valom navdušenja in njihove spomenike restavriramo na uglednih lokacijah.
To še ni vse, vodnik je pomešal Marijino rojstvo, oznanjenje in zaspanje (vnebovzetje), frančiškani so na tleh današnje Albanije delovali že v petem stoletju (sv. Frančišek je iz 12. stoletja), cesar Konstantin je s pojavom humanizma prepovedal gladiatorske igre (pojav krščanstva, ne humanizma, kiks za tisoč let). Hudo, hudo in to iz ust vodnika srednjih let. Le koliko naivnih turistov je že naplahtal?
Postavljam javno vprašane FURS-u, kako gleda na (ne)zakonito pobiranja gotovine na avtobusu za napitnine. 25 evrov po osebi ni drobiž, milodar, ampak sistemske korupcija, ki je nesramno predvidena in zapisana že v pogojih potovanja. Pred nedavnim so se dacarji spravili nad nezakonito zbiranje denarja za prevoz s Štajerske na Ruparjeve demonstracije. Dvojni vatli.
Za konec pa še nekompetentna ali komaj prištevna predsednica republike
Čeprav je biti Slovenec naporno in kot kaže bo kmalu tudi nevarno, sem na slovenstvo in domovino ponosen in poln sočutja do rojakov, ki jim je to jesen predsednica republike Nataša Pirc Musar »rihtala« domovino v Italiji. Na slovenski zemlji onkraj državne meje jih je trgala od Ljubljane in potiskala proti Rimu. Bo odstopila, se pokesala? Kje pa, namesto tega predlaga, da vse izbrisane državljane SFRJ in njih potomce na kolenih prosimo, da pridejo po opravičilo, odškodnino in seveda ostanejo pri nas. Vse tako kaže, da bomo najprej reševali stanovanjsko in socialno stisko izbrisanih, šele nato poplavljencev.
