V današnji kolumni se lotevam teme, ki je kot burja v Trnovski planoti – vedno prisotna in precej razdelilna: plače naših političnih funkcionarjev. A ne z običajnim pristopom “joj, kako lepo živijo na naš račun”. Ne, danes bom obrnil ploščo in pogledal, zakaj bi bilo v resnici smiselno, da naši politiki prejemajo višje plače.
Preden vržete kamen ali miško (odvisno, kaj imate pri roki), počakajte, da povem celotno zgodbo. Vzemimo za primer nedavno odmevajoči dopis generalnega sekretarja urada predsednice republike Uroša Kreka glede plačne reforme. Da, predsednica republike Nataša Pirc Musar ni bila ravno navdušena nad višino svoje plače. Ampak počakajte, ni šlo za osebno nezadovoljstvo, pač pa za širšo sliko.
Predsednica, čeprav za javnost ne ona direktno, je opazila neizpodbitno dejstvo, da nizke plače v politiki niso le vprašanje prestiža, ampak korenito vplivajo na kakovost politične scene. Zakaj? Ker če bi bile plače višje, bi imeli v politiki ljudi, ki so tam zato, ker so res dobri, ne zato, ker so se po naključju znašli tam ali pa ker so to edini, ki si to lahko privoščijo. Kar poglejte si sedanjo sestavo parlamenta, pa mi povejte, kdo je tam zares zato, ker bi si zaslužil biti poslanec. Jih boste našteli na prste ene ali dveh rok?
Poglejmo na zadevo še z druge strani, vaše. Če ste izjemno sposobni, imate na izbiro ali službo v politiki, kjer se morate po možnosti ukvarjati z medijskimi napadi in popolno »goloto« pred javnostjo, ali pa službo v gospodarstvu, kjer vam za enako mero stresa plačajo dvakrat več. Kaj bi izbrali?
In tu ne gre le za predsednico ali predsednika vlade, ki v politiko zagotovo nista vstopila zaradi plač. Spomnimo se županov, ki v času svojega mandata postanejo supermani brez ogrinjala. Delajo vse, se prebijajo skozi dolge vrste različnih interesov, gradijo tu in tam, prenašajo jezo na vsaki vaški prireditvi in ohranjajo nasmejan obraz, pa vendar njihove plače ne odsevajo te realnosti. Najhuje je, da ne odražajo njihove funkcije.
Poglejmo še na poslance. Dobijo štiriletni mandat, v katerem jim kljub temu, da so izbranci ljudi, marsikatera banka ne da niti kredita, saj ima službo za določen čas.
Skratka, ne gre za pohlep, ampak za princip. Če želimo v politiki videti ljudi, ki so tam zaradi svojih sposobnosti in ne zaradi pomanjkanja boljših možnosti, potem moramo to tudi ustrezno ovrednotiti. Ne pravim, da moramo politike plačevati kot rock zvezde, ampak jim omogočiti, da se v službo vozijo s čim drugim kot z LPP-jem.
Na koncu dneva, če hočemo, da naša ladja pluje v pravo smer, moramo poskrbeti, da je krmilo v rokah kapitana, ne pa prvega, ki ga najdemo na pomolu. Kapitana pa je pač treba plačati. Na vprašanje, ali nas bo pripeljal tja, kamor želimo, pa bo itak moral dajati odgovor ob koncu svojega mandata.
Lepo povedano, le da je problem v tem, ker ni čisto tako res. V politiki so me namreč plačali precej več kot v gospodarstvu. V obratnem primeru se ne bi silil v politiko – le premalo časa je trajalo.
Seveda pa je res, da so naši politiki plačani občutno manj kot primerljivi v podobno razvitih državah. Ampak tudi naše delavske plače so premajhne prav zaradi previsokih obdavčitev.