Švarc Pipan noče odstopiti zaradi objektivne odgovornosti. Zakaj pa bi?

Smo v času, ko je slovenska politična kultura dosegla svoj zenit – nihče ne odstopi, ker se zdi, da objektivna odgovornost obstaja le v slovarjih in na novinarskih konferencah, ko je zares zelo hudo. V tej novi dobi politične zrelosti (ali bi jo morali imenovati nezrelosti?), ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan stoji kot simbol duha tega časa.

Zgodba je klasična, a z nenavadnim zasukom. Nakup sodne stavbe, prepreden z indici protipravnega delovanja organiziranih skupin, preplačevanja nečesa, kar nima niti ustrezne podlage za uporabno dovoljenje, prirejanje dokumentacije – vse to pod okriljem ne samo posameznih uradnikov, ampak tudi članov tako SD kot SDS, pa vse do ministrice in ministrstva za finance. Ironično, kajne? In sredi tega viharja stoji naša ministrica, ki prevzema objektivno odgovornost, a ne namerava odstopiti. “Zakaj bi? To bi samo nadaljevalo trend in nič se ne bi spremenilo,” se sprašuje ministrica.

Tukaj se pravzaprav dotaknemo bistva. V Sloveniji smo priča cikličnemu vzorcu zaščite “naših”. Levi in desni, vsi skupaj v simbiotičnem odnosu, ki ščiti status quo. To je paradoks naše politike: vsi so krivi, a nihče ni dovolj kriv, da bi moral oditi. Ministrica je morda celo pravilno ugotovila, da odstop ne bi spremenil ničesar. Toda ali ni to le odraz širše politične kulture, kjer se napake in malomarnosti ne obravnavajo z resnostjo, ki bi jo zaslužile? Švarc Pipan se s svojim stališčem postavlja kot bojevnica proti sistemu, ki ga sama pomaga vzdrževati. V njenem svetu je odstop znamenje šibkosti, ne pa častnega dejanja odgovornosti.  In moramo si priznati, da so ji pot do tukaj tlakovali številni, skozi 33 let slovenske države. Začenši pri Janezu Janši, Zoranu Jankoviću … pa vse do šefa Švarc Pipanove – Roberta Goloba. Vsak je v lonček ignoriranja dejanj za objektivno politično odgovornost pristavil svojo kapljico ali več kapljic.

In tu se znajdemo v slepi ulici slovenske politične kulture. Ministrica, ki prevzame odgovornost, a se ne umakne, je simptom večjega problema – problem kulture, ki ne ceni odgovornosti in integritete, ampak se vrti v krogu samozadostnih in samozavarovalnih manevrov. Morda je čas, da se zamislimo. Kaj res kot državljani želimo? Politike, ki vztrajajo kljub očitnim napakam in priznavanju odgovornosti, ali politike, ki so pripravljene prevzeti odgovornost za svoja dejanja – tudi če to pomeni odstop?

Do takrat pa, kot kaže, Švarc Pipan ne bo odstopila. In na tej točki je vprašanje “zakaj pa bi”, še kako na mestu. Zakaj pa bi bila drugačna od drugih, ki po napaki ostanejo na svojih mestih? Zakaj bi zapuščala mesto, ko ga pa mnogi pred njo kljub dokazani odgovornosti niso? Zakaj bi sprejela odgovornost, če pa je pred njo premieri niso? Razumem jo, saj v končni fazi v Sloveniji tega nihče več ne počne.



2 komentarja

  1. Poskušam biti kolikor toliko objektiven. Zato bi zelo rad spoznal, zaradi katere afere bi moral zaradi objektivne (ali celo subjektivne) odgovornosti odstopiti Janez Janša. Sam se namreč navkljub kar dobremu spominu tega ne spomnim. Pa ne zopet o trgovanju z orožjem ali afero Patria, o nepremičnini v Trenti ipd. konstruktih. Covid kriza je bila pa tako in tako podobna vojnim razmeram.

    • se strinjam,tudi tine je pisal bolj enostransko.Pa to nepotrebno mešanje SDS,je pa samo prepisal,čeprav je šlo za propagando oblasti,da še malo “omenijo” opozicijo.Zakaj nekateri pišejo,če ne znajo biti objektivni in celo še brez argumentov.

Comments are closed.