Ali sme biti minister naiven?

Morda se bo kdo močno začudil, ko bo prebral moj nagli, na bistvo skrčeni odgovor – saj stvari, ki človeka ne začudijo, morda niso vredne, da jih beremo … Ne le, da bi minister (poklici in funkcije nimajo spolnega organa, zato jih zapisujem v duhu slovenskega knjižnega jezika v slovnično moški obliki, ki pa ne zadeva resničnega, torej organskega spola osebe, na katero se poklic nanaša) smel biti naiven – velja obrnjeno: kdor ni zares naiven, nikakor ne bi smel biti minister! Stvar je še hujša. Minister, ki bi bil to v polnem pomenu te besede latinskega izvora, bi moral biti dvakrat naiven. Kako vendar …

Da bi prišli nerodni zadevi do dna, moramo najprej »popraviti« razumevanja pridevnika »naiven«, kakor ga večina ljudi danes pojmuje. Da bi to namreč pomenilo: biti trapast, nesposoben, neusposobljen, neroden, lahkomiseln, nazadnje tudi praznoveren. Le na področju nekaterih umetnosti, predvsem slikarske, se je ohranilo še vsaj nekaj prvotnega in etimološko utemeljenega razumevanja te besede. Naivni slikar je tako tisti, ki se za svojo umetnost ni šolal, ampak dela, kakor mu pač daje njegova prirojena narava. V tem smislu je bil nekoč sploh največji del umetnosti dejansko naiven, saj šol za usposabljanje slikarjev, če odmislim nekatere osebne učitelje, ni bilo, pa vendar izdelki teh, ki so tako prišli do čopiča in ga tako uporabljali, prav nič ne kažejo na kakšno temeljno pomanjkljivost ali nesposobnost ali celo pomanjkanje estetskega čuta, torej čuta za lepoto in skladnost posameznih elementov.

Beseda »naiven« prihaja iz francoske besede naïf, ta iz latinskega deležnika nativus, ki pomeni »biti narojen«, ta pa iz latinskega glagola nasci, ki pomeni »biti rojen«, nastati, pojaviti se. Tako ima ta beseda dva pomena, enega, ki kaže v dobro smer, da je namreč človek še vedno tak, kakor je bil rojen, ker se v življenju še ni pokvaril, se še ni prilagodil svetu, ampak je ostal on sam. V tem smislu je treba razumeti tudi Jezusove besede, ko so predenj pripeljali otroke, da bi jih blagoslovil, njegovi pa so jih odganjali: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo« (Mt 19,14). Mislil je tiste, ki so v dobrem smislu naivni, ker so namreč polni zaupanja, ki so preprosti, hvaležni in ljubeznivi. Drugi, negativni pomen te iste besede, ki je danes skoraj izključno rabljen, pa izhaja iz tega, da je kdo ostal v svoji pameti na ravni majhnega otroka in tako kljub uspešno končanim šolam ni sposoben samostojnega mišljenja in posledično pravilnega odločanja.

Vendar pa ne drži, da bi samo ta, ki je v negativnem smislu naiven, ne bil primeren za ministra – tudi oni, ki je naiven v pozitivnem smislu, da se namreč še ni pokvaril od slabih zgledov in zavajanj sveta, za to službo ni primeren. Da bi to lažje razumeli, moramo vedeti, kaj pomeni beseda minister. Pomeni natanko isto, kakor beseda, ki jo sicer poznamo iz katoliške liturgije: ministrant. Obe poimenovanji izhajata iz latinske besede ministrare »služiti« in iz samostalnika minister »služabnik«. To torej ne pomeni »vladati«, kakor veliko ministrov našega časa misli – le ministranti še vedo, da morajo služiti pri liturgiji, ne pa vladati v cerkvi – pač pa, da so v službi in tako tudi odgovornosti tistega, ki jih je na njihovo mesto, ne glede na zunanjo podobo in obliko tega postopka, postavil – to pa niso ljudje, ki naj jim sicer tudi služijo, ko morajo najprej sicer služiti temu, ki jih postavlja, namreč Bog. Bistvena usposobljenost in značajnost resničnega ministra je torej pred vsem drugim, tudi pred strokovno usposobljenostjo, zvestoba temu, ki so mu za svoje služenje odgovorni in jih bo nekega dne postavil pred odgovornost, od katere se ne bo mogoče izmakniti niti s sklicevanjem na »naivnost« niti s sklicevanjem, da so »bili prevarani«. Prelaganje odgovornosti za greh, kakor ga najdemo na prvih straneh poročila o stvarjenju, ko se Adam sklicuje na Evo, Eva na kačo, torej hudiča, hudič pa vse do danes na Boga, kakor od duhovno nepismenih velikokrat slišimo ugovor, da je vendar tudi hudiča ustvaril Bog, tedaj ne bo več mogoče. Pravega ministra ni mogoče »prevarati«, saj je, pa ne samo on, opozorjen v Božji besedi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda« (Jer 17,5). To ne pomeni, naj postanemo paranoično nezaupljivi, vsekakor pa, naj ne nasedamo videzu in lepim besedam, naj stvari in besede preverimo. Bog nam je vsem dal za to potrebno orodje kar v najvišji zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37). Bog apelira tudi na naš razum, saj je njegov dar človeku, ne samo na srce in občutje. Tudi v Stari zavezi beremo o pomenu razumnosti: »Meni pa naj Bog da, da bom govoril z razumnostjo, da bo moje razmišljanje vredno prejetih darov, saj on hkrati vodi modrost in usmerja modre« (Mdr 7,15). Obenem pa Biblija opozarja, naj svojo pamet sicer uporabljamo, naj pa se nanjo, namreč samo nanjo, ne zanašamo: »Kdor se zanaša na svojo pamet, je norec, kdor pa hodi z modrostjo, bo rešen« (Prg 28,26).

A kdo bi mogel biti ali postati tak minister v polnem pomenu te besede? Ta, ki bi ostal naiven po prvem rojstvu, namreč »iz mesa«, kakor pravi Pismo, bi bil nekoliko manj slab, manj pokvarjen in manj topoglav minister v človeških oblastnih sestavih, to je gotovo. A kdor je take vrste, ta takega položaja ne išče, iščejo ga in se z njim postavljajo predvsem taki, ki niti niso ostali naivni iz svojega prvega, telesnega rojstva, torej nepokvarjeni otroci, niti ne pretiravajo s svojo siceršnjo usposobljenostjo za svoje delo. Pravi minister v polnem pomenu pa bi mogel biti samo ta, ki je dvakrat rojen, prvič iz mesa, kakor najprej vsi, drugič pa »od zgoraj«, kakor pravi Jezus (Jn 3) v nočnem pogovoru s farizejem Nikodemom, ki je pozneje tudi postal njegov učenec in je tudi bil rojen v drugo, od Svetega Duha. To je hkrati edini, a neizogibni pogoj odrešenja, to pa je tudi osnovna usposobljenost za resničnega ministra.

Bi se takemu res ne mogle zgoditi take reči, kakor jih vsak dan opazujemo pri veliki večini ministrov v vseh državah sveta, ki bolj sodijo v kriminalno kroniko, kakor pa na strokovni posvet o bolj razumnih rešitvah? Seveda bi se. A pravi minister, ker dvakrat naiven v najboljšem pomenu te besede, se nikoli ne bi izgovarjal na svojo prvo naivnost, na to, kako je nasedel drugim in kako so ga ti prinesli okoli. Če nič drugega, bi se iskreno opravičil in zaprosil za odstop.

Vinko Ošlak



1 komentar

  1. Če je nekdo naiven, ne more biti minister. Na splošno velja, da se politiku lahko spregleda vse, le naivnosti ne.

    Odgovori

Komentiraj