Hitro odstreljevanje članov Šarčeve vlade, med njimi s Samom Fakinom tudi ene redkih prepoznavnih osebnosti v njej, nas lahko kmalu popelje do paradoksa, da utegne menda najuspešnejši slovenski vladni kapitan v zgodovini sorazmerno kmalu ostati vsaj brez prve posadke. Nas mora ta paradoks presenečati?
Pravega presenečenja ni
Pravzaprav ne. Najprej zaradi kratkoročne strategije vladajočega bloka, ki sem mu nekaj pozornosti posvetil že v minulih tednih. Šok bližine izgube oblasti po junijskih parlamentarnih volitvah ji zdaj narekuje krepitev v izhodišču šibke figure volilnega osmoljenca (ki ni ponovil uspeha predhodnikov) in premierja Marjana Šarca za vsako ceno. Zato, kot že rečeno, se mora vsak pomislek in tudi vsak minister umakniti, če bi škodil gradnji mita o močnem voditelju iz Kamnika.
A čeprav ustvarjanje “Supermarjanovega učinka” gotovo pospešuje tempo redčenja njegove lastne posadke, je slednje logična posledica dolgoročnejših trendov. Vrhu tega celo koncept “premierja brez vlade” ne bi bil nič zares novega, saj bi lahko iz 20. stoletja, denimo, navedli kar nekaj primerov, ko so strumni šefi vlad upravljal večino najpomembnejših resorjev.
Pojav “Supermarjana in petnajstih palčkov” se je pripravljal vsaj zadnjih deset let. Nujnost zabrisovanja preprostega dejstva, da pod Alpami na oblasti ostajajo praktično vseskozi pripadniki ene in iste politične opcije, je narekovala vse absurdnejše kadrovske izbire. Ker je bila geslo (javna) “politična nekontaminiranost”, je negativna selekcija doživljala vse večji razcvet. Prevlada političnih nižjeligašev na javnosti najvidnejših položajih je svoj tragični vrh pravzaprav dosegla že s kronanjem ljubljanskega župana jeseni 2011.
Pa slovenski volivec in volivka, kot sem zapisal že velikokrat in bom še velikokrat, takrat tega drsenja navzdol nista znala, zmogla ali (še najverjetneje) hotela zaustaviti. Kar so vladajoči kajpak razumeli kot vabilo k nadaljevanju. Kadrovski bazen je tako že zdavnaj prazen in ker je vse bolj očitno, da je posameznik v sistemu, ki se je vzpostavil, zgolj politična topovska hrana, se zdaj celo tretjeligaši težko ogrejejo za sedanje na ministrske in vladne stolčke. Morda bo omenjeno slednjič vendarle zamajalo sistem in volivca in volivko le prepričalo k razmisleku, ki ga doslej nista v zadostni meri opravila. Še verjetneje pa se zdi, da bo popolna diskreditacija s prostim očesom vidnega političnega življenja znova voda na mlin vladajočega bloka, saj se bo še več odločanja lahko preneslo za zaprta vrata.
Nevarni iluziji
V takih razmerah je celo demokratično misleči del javnosti izpostavljen nevarnosti dveh hudih iluzij. Prva je, da bi spričo zmedenega stanja na vidnem političnem odru začela gojiti želje po “močnem” voditelju, pa naj bo to aktualni “Supermarjan” ali kdo drug, in za razmere krivila demokratična načela kot taka. Kot sem že zapisal ob lanskoletnih madžarskih volitvah, kakršnega koli Orbana (ali, Bog ne daj, celo Putina) ne potrebujemo, ker ga že imamo, le da je zakamufliran z načrtovano brezobličnostjo nosilcev sistema.
Kar se nam dogaja v Sloveniji, ni posledica ekscesov demokracije, marveč pomanjkanja slednje.
Druga iluzija bi bila, če bi se nam ob prešičkih, pozničih, poklukarjih, katičevih in drugih častivrednih monarjih in mornarkah Šarčeve barke začelo tožiti po njihovih kolegih iz devetdesetih, po drnovških, gabrih, tajnikarjih, bohincih, thalerjih, cerarjevih … Čeprav se nam iz daljave zlahka zdi, da so imeli neskončno več političnega in osebnostnega profila kot sedanja posadka državne ladje, to bržkone ni res. V DNK slovenske vladajoče politike po drugi svetovni vojni je vpisano, da so njeni vsem vidni nosilci predvsem aparatčiki, katerih naloga je, da ne pokažejo preveč lastne pobude. In kot Drnovšek v tej zgodbi ni noben izjemen lik, marveč “tovarniško izdelani” nadaljevalec kar dolge vrste predhodnikov in začetnik zdaj tudi že kar dolge vrste “novih obrazov”, to niso (bili) niti njegovi nekdanji mornarji.
Foto: Borut Peršolja
