Strateško nevarna ekološka bomba

Povprečno izobražena državljanka in državljan Slovenije vesta in se zavedata, kje so meje varnosti in tudi nevarnosti. Na primer, da predšolskega otroka pustimo samega v kuhinji, na dosegu roke pa mu je lonec vrele vode, in ker ne vidi vanj, si ga poizkuša približati. Nevarnost, da se bo zaradi te zvedavosti oparil z vročo vodo, je velika in prevečkrat usodna. Dovolj je, da potegne lonec k sebi in se bo to zgodilo. Naše neprevidno ravnanje, da puščamo otroka samega v opisanem položaju, je dober primer, kaj je potencialna nevarnost nekega našega dejanja.

To je le moto ali nazoren primer, kaj pomeni gradnja kanalizacijskega cevovoda v Ljubljani, preko strateško najbolj pomembnega območja, ki Ljubljano oskrbuje in ji zagotavlja čisto pitno vodo. Potencialna nevarnost, da se karkoli zgodi na celotni trasi, ki prečka vodovarstveno območje, je tako velika, kot je dolžina metrov tega cevovoda ali drekovoda, kot ga ljudje upravičeno imenujejo. To je doslej največja in najnevarnejša strateška ekološka bomba, katere največji zagovornik je kar sam ljubljanski župan Zoran Janković. Za njim pa garda znanih in še več neznanih podpisnikov soglasij, predvsem birokratskih zaslužkarjev, ki so tej nevarni bombi dali papirnato zeleno luč. Časi, ki smo jim priča, ko čez noč izbruhne vojna, kot npr. v Ukrajini in še na mnogih delih našega sveta, v katerih danes agresorji najbolj ciljajo prav na strateško pomembne cilje, z njimi pa očitno prijateljuje tudi sedanji ljubljanski župan, nam dajo veliko misliti. Saj je v primeru, da se zgodi agresija proti Sloveniji, Ljubljana lahko v trenutku paralizirana. Dovolj je že ena sama bomba na drekovod in mesto ostane brez pitne vode. Kaj vse to pomeni, se večina ljudi sicer zaveda. Vendar pa se skoraj nihče ne upa vprašati, zakaj je npr. Zoran Janković bil odlikovan od Putina pred šestimi leti. Ali zakaj se sedaj, v času ruske agresije v Ukrajini, brati z rusofilom Dodikom v Bosni. Ali zakaj se naš minister za zdravje tako poniža, da prosi na očeh slovenske javnosti župana Jankovića za odpuščanje, ko je baje samo nekaj preveč rekel …?

Očitno gre za svojevrstna ozadja, o politični moči in samovolji pa (ne)svobodi govora in obveščanja na eni strani, na drugi pa za povsem nesprejemljiva ‘nadmudrivanja’ večinskega dela slovenskega naroda. In to v strašljivo velikem in usodnem obsegu za vsako, tudi slovensko demokracijo. Naenkrat je teh in tovrstnih vprašanj in tudi neznanih odgovorov veliko preveč, da bi bili lahko še tiho. Da ne bi javno in glasno o tem spregovorili in tudi protestirali! Ta vprašanja terjajo glede na resnost in nevarnost tega ekološko najbolj spornega, predvsem pa za Ljubljano strateško skrajno nevarnega objekta, zelo hiter in jasen odgovor. Pa tudi na vsa številna druga upravičena vprašanja hudo razburjene in prestrašene javnosti po vseh tukaj navedenih in doslej še ne navedenih očitkih.

Andrej Jemec