Slovenski politiki, tako na desni kot na levi nenehno dokazujejo svojo politično nezrelost in celo neumnost. Ničesar se niso naučili iz lastnih napak in tudi ne iz izkušenj drugih, ki vedo, da sta v politiki potrebna trdnost in vztrajnost. V svojih prispevkih sem že opisal vedenje žuželk, ki se ničesar ne naučijo iz slabih izkušenj. Vedno ponavljajo isto napako. Nenehno krožijo okoli vročega svetila, dokler si ne osmodijo kril, padejo na tla in poginejo. V politiki se ponavljajo novi obrazi z enakim koncem. Velik del volivcev različnih prepričanj se zažene za njimi in krožijo okoli njih, dokler se s svojim izbrancem vred ne pregrejejo in končajo na odpadu. Svojo politično infantilnost dokazujemo Slovenci tudi z rojevanjem novih strank in gibanj v katere se vpisujejo predvsem tisti, ki so ravnokar zapustili potapljajoče se barke LDS-a, Stranke modernega centra ali strank Marjana Šarca in Alenke Bratušek.
Anže Logar je nov primer nekoga, ki se zaganja v varljivo politično luč, ki se mu dobrika s komplimenti političnega čudežnega dečka češ, zakaj ne bi šel na svoje? Janševa senca je prevelika, da bi Anže v njej lahko uveljavil svoj politični in vsestranski talent. Vsaj tako misli on sam. Ko je ustanovil t. i. Platformo sodelovanja, se je zdelo, da gre morda za skupino strokovnjakov , ki bo raziskovala duhovno podstat slovenske družbe, ki se v političnem smislu opredeljuje tako, kot to vidimo ob vsakokratnih volitvah pa tudi v dnevnem političnem dogajanju. Taka študija bi bila dobrodošla predvsem za desne stranke, ki tu in tam uspejo na volitvah, a potem predvsem zaradi lastne politične nerodnosti hitro izgubijo oblast.
S tem se med t. i. pomladnimi strankami samo povečujejo medsebojna trenja, spotikanje drug drugega in pehanje za vodilno mesto znotraj te skupine. V tovrstno igro se sramežljivo vključuje še obnovljena Ljudska stranka (SLS) z Markom Balažicem. Če bi Balažic poznal zgodovino stranke s tem imenom, bi svoj politični talent raje uveljavljal v kateri od uveljavljenih strank, kot sta SDS in NSi. Naj omenim samo dogajanje v SLS na začetku devetdesetih let, ko je voditelj in ustanovitelj Slovenske kmečke zveze, (ki se je kmalu preimenovala v Slovensko ljudsko stranko SLS) Ivan Oman vztrajal, da se SLS združi s Slovenskimi krščanskimi demokrati (SKD), a sta temu odločno nasprotovala brata Podobnik, Janez in Marjan. Res sta se kasneje obe stranki leta 2000 združili, a se že čez eno leto razšli. SKD, kasneje NSi, je predvsem po zaslugi Andreja Bajuka ohranila svojo istovetnost in s tem tudi prisotnost v slovenski politiki. SLS, nekdaj močna stranka slovenskega podeželja pa je po letu 2014 izgubila stik z volivci in usahnila. Nauk: združevanje, ne ločevanje.
Iz teh in mnogih drugih primerov bi se lahko naučili, da politične novotarije in ambicije posameznikov znotraj ali zunaj strank nimajo nobene možnosti za uspeh. V levih strankah strici v ozadju skrbijo za trdno disciplino in zvestobo svojih izbrancev. Ti se morajo držati položajev in politike, ki jim jo strici odredijo. Na pomladni strani take discipline ni in tudi ni potrebna. Janšev poziv naj člani stranke s podpisom potrdijo zvestobo stranki in tudi njemu samemu, je nesmiseln in škodljiv. Tak ukrep vodi v okorelost in neustvarjalnost članov stranke. Poglejmo primere v državah z več kot sto letno demokratično tradicijo. Pri njih prevladuje sistem dveh strank, pogojno rečeno levih in desnih, ki se bolj ali manj redno izmenjujejo na oblasti. To omogoča politično in družbeno trdnost, kakršno prepoznavamo v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, v Nemčiji, Franciji in še kje drugje. V Sloveniji potrebujemo največ po dve stranki na vsaki strani. Na levici sta kolikor toliko stabilni stranka SD (Socialni demokrati) in Levica, na desnici pa sta dobro organizirani in razmeroma dobro vodeni stranki Nova Slovenija (NSi) in Slovenska demokratska stranka (SDS). Kar je več, je odveč. Moj dobri znanec je nekoč dejal: »Pri nas bi vsak petelin rad imel svoj kup gnoja«.
Zelo se strinjam z razmišljanjem g. Mlakarja. Po svoji zelo slabi učljivosti sicer prednjačijo desne stranke, a tudi na levi je dosti podobnih neumnosti.
Tudi njegova trditev, da bi na levi in desni morali imeti le po dve stranki, se mi zdi smiselna. Seveda se vedno najdejo kakšni eksoti (npr. Pirati), a ti niso škodljivi, dokler ne sedijo v parlamentu in tam ne počno drugega kot delajo zgago.
“Res sta se kasneje obe stranki leta 2000 združili, a se že čez eno leto razšli.”
Pravno formalno je NSI nova stranka. Peterle in Bajuk sta ustanovila novo stranko.
“Nauk: združevanje, ne ločevanje.”
V tistem trenutku, tj. l. 2000, sta Peterle in Bajuk naredila dobro potezo. Treba se je namreč zavedati, da je Zagožen podpiral leve ideje. SLS je imela l. 1996 zelo dober rezultat. Nakar so levičarji sklenili, da jo bodo uničili od znotraj, do česar je tudi prišlo. Tako se je veliko število levičarjev takoj po vilitvah l. 1996 včlanilo v SLS. Levičarstvo se je odražalo v tem, da se SLS pod levim vodstvom Zagožna ni držalo obljub pred združitvijo.
1. nauk: drži se obljub.
2. nauk: bodi previden z levičarji.