Tudi tokrat v svojem tedenskem komentarju prečesavam nov spor v neskončni drami slovenske politike. Glavna akterja? Predsednica Nataša Pirc Musar in premier Robert Golob. Tokratni spor? Hipotetično vprašanje in še bolj hipotetičen odgovor, ki sta se spremenila v politično “soap opero”.
Pirc Musar je, ko je izpostavila, da bi moral Golob odstopiti v primeru ugotovljene kršitve integritete s strani KPK, zgolj odgovarjala na hipotetično vprašanje. V Gibanju Svoboda so se odzvali, kot da je sprožila tretjo svetovno vojno. V resnici pa se zdi, da gre le za preprost primer političnega teatra. Videti je, kot da bi v Gibanju Svoboda radi ustvarili dimno zaveso okoli hipotetičnega, a zelo realnega problema. Vse samo kaže, da jih je zares strah, kaj bo, če se hipotetično spremeni v realno.
Vsekakor pa je ta epizoda zabavna tudi za budne opazovalce slovenske politične scene, ki so vajeni že vseh mogočih obratov in preobratov. A priznati moramo, da je spor med Svobodo in predsednico tokrat zares komičen. Gibanje Svoboda namreč Pirc Musarjevi očita politično vmešavanje. Ironično, kajne? V državi, kjer je politično vmešavanje nekaj povsem vsakdanjega (da ne govorim o RTV, imenovanjih, policiji …), se zdi očitek o vmešavanju v delo KPK nekaj, kar bi se bolj podalo na strani satiričnega časopisa kot pa v resnem odzivu vladajoče politične stranke.
Pirc Musarjeva je na drugi strani drugi strani v intervjuju za N1 izpostavila vladne napake – zastale reforme, hitre menjave ministrov in neuresničevanje odločb ustavnega sodišča. Neupoštevanje odločitve ustavnega sodišča o sodniških plačah je označila celo za “pravno huliganstvo”. A v Svobodi niso predsednice okrcali ali kritizirali prav zaradi nobene izmed omenjenih izjav. “Vžgali” so se le ob tisti, ki je sledila hipotetičnemu scenariju. Kot da bi se bali, da bi hipotetični scenarij lahko postal realnost. Morda je prav to strah, ki tiči za njihovimi burnimi reakcijami. Če bi bilo vse skupaj le prazno ugibanje, zakaj bi se potem tako močno zganili?
V tej komediji, ki se odvija pred našimi očmi, je jasno, da politika ni le boj za oblast, ampak tudi igra percepcij. Vsaka izjava, vsako mnenje se analizira, interpretira in pogosto tudi napačno razlaga. Kako se bo ta zgodba nadaljevala, je zato predvsem odvisno od tega, kako jo bodo vzeli bralci, gledalci, javnost.
Zato povejmo jasno: predsednica s svojim odgovorom na hipotetično novinarsko vprašanje na noben način ni vplivala na delo KPK. Od njih ni ničesar zahtevala, jim nalagala kakršenkoli odločitve ali pa jih napeljevala, da bi bilo kaj dobro narediti. Ne, povedala je samo in izključno lastno mnenje glede tega, kako bi se po njenem mnenju moral po visokih moralnih standardih (na katerih mimogrede baje od začetka stoji Golobova vlada) obnašati predsednik vlade Robert Golob.
Ampak to je seveda za razsvetljeno, svobodno in politično stranko, ki dela nove standarde v politiki, nesprejemljivo. Za njihove standarde bi seveda morala reči: “Ne, tudi če KPK spozna premiera za krivega korupcije, nima za kaj odstopiti.” Če bi rekla to, bi zagotovo ne slišala glasov, da je na kakšen postopek vplivala, pa tudi tisti, ki bi mislili drugače, ji najbrž tega ne bi očitali.
