Pogosto se v slovenski politični areni dogaja, da postanejo “zdravstveni razlogi” priročen izgovor za umik iz oči javnosti. Najnovejši primer? Miha Lamut, predsednik preiskovalne komisije DZ o sumih političnega vmešavanja v delo policije.
Zgodba Mihe Lamuta je kot nalašč za slovensko telenovelo. Po eni strani imamo poslanko NSi Vido Čadonič Špelič, ki z vso ognjevitostjo kritizira in obtožuje, po drugi strani pa Lamuta, ki se, kot bi rekel moj stari oče, “spretno izmika kot jegulja”. In ko že misliš, da bo moral stopiti pred komisijo in pojasniti svoje ravnanje, se pojavi nov obrat – zdravstveni razlogi.
Seveda mu vsi, še posebej pa to lahko govorim v svojem imenu, želimo veliko zdravja in da bi v primeru resnejših zdravstvenih težav te čim prej odpravil, premagal. A kljub temu se zdi ta “časovno usklajen” umik Lamuta kot nalašč za umiritev vroče situacije, ki je zadnje mesece preteklega leta eksplodirala in zaposlovala tako novinarje kot javnost. Da ne govorimo o tem, kako to “naključno” sovpada z obtožbami o nepravilnostih v njegovem delovanju. Morda so zdravstvene težave resnične, toda časovna uskladitev je preveč idealna, da bi jo vzeli kot čisto naključje.
V slovenski politiki je že skoraj folklorno, da ko nekdo zaide v težave, vse preveč hitro slišimo za “zdravstvene težave” in se taka oseba na tak način za nekaj časa umakne iz političnega prostora. Je to strategija ali naključje? Sam bi rekel, da v politiki ni naključij, samo dobro ali slabo načrtovane poteze. Da ne bo pomote, ne trdim, da so vse zdravstvene težave izgovor za umik. A v primeru Mihe Lamuta je ta “naključna” bolezen prišla kot naročena. Zdaj, ko je Lamut na bolniški, se lahko situacija nekoliko umiri, mediji najdejo novo tarčo, in ko se bo vrnil, bo morda vse pozabljeno. Klasika.
Ne glede na razloge in prave motive za Lamutov umik bi moralo biti njegovo delovanje pod drobnogledom vseh inštitucij. Gre za primer uhajanja podatkov k priči, ki ji je posnetek tajnega dela pričanja Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava prinesel nedopustljivo prednost. Slovenski pravnik Pirnat je takšno pričo označil kot kompromitirano. Zdravstveni razlogi so za odsotnost od dela zagotovo opravičljivi, niso pa opravičilo za napačno in sporno delovanje. Ne glede na to, da Lamut ni več predsednik komisije, bi morali v Gibanju Svoboda narediti vse za to, da bi oprala njegov madež in prepričala javnost, da ni storil nič narobe, ne pa zadeve na najbolj očiten način pomesti pod preprogo.
Najhuje pri vsem pa je to, da se zgodba okrog preiskovalne komisije še ne bo kmalu končala tukaj – pri zdravstvenih razlogih. Kot je poročal portal N1, je bil novi predsednik komisije poslanec Aleš Rezar pred nastopom poslanske funkcije zaposlen v GEN-I in velja za še zvestejšega podpornika premierja Roberta Goloba kot Lamut. Lahko tako pričakujemo kaj manj kot oviranje prič, uhajanje dokumentov in pripravo prič, da pričajo tako, “kot je treba”?
Ta kolumna ni le zgodba o Lamutu in njegovem umiku. To je zgodba o slovenski politični kulturi, kjer je spretno izmikanje in uporaba “zdravstvenih težav” kot ščita postala nekakšen nenapisan standard. In dokler bo to sprejemljiva praksa, bomo priča še mnogim podobnim zgodbam.
