Stavke niso posledica principa privilegiranih, ampak neizpolnjenih vladnih obljub

No pa smo prišli tudi do časa, ko nas je zajel vrtinec stavk. Ni več dneva, ko ne bi med novicami slišali česa o kateri izmed stavk, grožnji z njo ali pogajanjih pred njo. Vse stavke, ki se dogajajo in se še bodo dogajale v naslednjih mesecih, pa imajo skupen imenovalec, saj se vse skupine delavcev borijo proti istemu nasprotniku: neizpolnjenim obljubam Golobove vlade.

Začnimo z zdravstvom. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov ni zgolj izraz “pogoltnosti”, kot bi lahko pomislil povprečen bralec časopisnih naslovov in prispevkov slovenskih mainstream medijev. Ne, njeno bistvo je nekaj veliko globljega. Gre za obupan poskus, da se vlado drži za besedo. Spomnimo se, zdravniki stavkajo, ker so se pred letom dni člani vladne ekipe zavezali dogovorom, ki so ostali neuresničeni. Ob tem velja poudariti, da so zdravniki vlado večkrat terjali za to, da obljubo drži, pa je bila vlada bolj kot ne gluha.

Lep primer tega je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, ki je na dan stavke raje obiskala Psihiatrično bolnišnico Begunje, kot da bi se srečala s Fidesom. Če nič drugega, vse skupaj kaže na ignoriranje ter pomanjkanje razumevanja za resnost situacije. Sploh zato, ker se v zgodovini Slovenije ne spomnim primera, da bi bila stavka zdravnikov neuspešna. Leta 1996 so jo držali kar 3 tedne, a je nato vlada le popustila in nič drugače ni bilo v celotnem obdobju Konrada Kuštrina. Zagotovo tudi 2024 ne bo drugače. Vlada bo morala prej ali slej popustiti.

Zelo prozorno so slovenski mediji ob napovedi in uresničitvi stavke zdravnikov in zobozdravnikov začeli kazati BRUTO (!!!) številke zdravniških plač skupaj z dodatki, ki jih prejmejo zdravniki za delo ponoči, čez praznike, dežurstva … Praksa, ki je ne vidimo nikjer drugje, le pri zdravnikih. Nekateri politični podcasti so govorili o zavrženosti tega, da zdravniki stavkajo vedno le pod levo vlado (kot da smo desnih imeli deset !?!?!) in da gre v bistvu za politično stavko.

A dejstvo je, da tako kot so obljube vladnih predstavnikov zdravnikom pred enim letom hitro odletele z jezika, tako hitro se jih zdaj ignorira. In ne, to ni le zdravniška težava. Slika je enaka v pravosodju. Stavka sodnikov in tožilcev spet ni zgolj obupan krik po višjih plačah, ampak klic k odgovornosti. Kot da bi dejali: “Gospod premier, obljubili ste, zdaj pa izpolnite!” To ni zgolj boj za denar, ampak za princip, za obljube, dane in vedno znova pozabljene.

Kljub zelo podobni situaciji na obeh straneh, torej neizpolnjenih obljub, je le Fides postal podoben boksarski vreči, s katero se bije bitka proti pogoltnim zdravnikom. V tem primeru ni več bistveno, ali so zdravniki bogati ali ne; bistveno je, da vlada, kot že tolikokrat do sedaj, ni držala besede. Stavkajo, ker je bila alternativa le tiho sprejemanje neizpolnjenih obljub.

Isto velja za sodnike in tožilce. Njihova stavka ni zgolj upiranje privilegiranih, ampak odsev razočaranja nad vlado, ki je, milo rečeno, zatajila. Glede na pozabljene in ignorirane obljube te vlade se lahko le vprašamo, kdaj nam bo vsem skupaj zadosti in bomo šli na ulice. Morda pa v nas ni tako velike želje po tem, da bi jih spomnili na vse tiste obljube o reformah, državi, kjer bo vse ok …