Vsaj še uro ali dve bo potrebno počakati na kakšne bolj povedne rezultate današnjih lokalnih volitev. A tisto, kar so pokazale vzporedne volitve, že dovoljuje sklep ali dva. Zelo širok je, kot smo pravzaprav napovedovali, … Beri dalje
Seveda se je moč strinjati, da se slovensko družbeno okolje že precej časa, v grobih črtah pa celo vse poosamosvojitveno obdobje razvija v smeri, kjer ni moč govoriti o enakih možnostih vseh tekmecev v politični areni, v zaostreni obliki pa celo o enakih možnostih vseh poglavitnih družbenih skupin ne. Toda utvara je misliti, da bo prišel nekdo od zunaj (ali od znotraj) in razmere čudežno uredil.
Nekako tri mesece za tem, ko sem se vrnil iz ZDA, konec januarja 1979, se je zgodilo nekaj, ki mi še danes ne da miru. V moj kabinet je vstopil tovariš Veno Doljak in rekel: »Tovariš doktor, prihajam k vam z namenom, da vam ponudim vodenje diverzantskih aktivnosti na avstrijskem Koroškem!«
Tokrat so anketarji skoraj povsem zadeli volilni izid zmagovite stranke. Na krilih za ta letni čas čisto solidne, približno polovične volilne udeležbe je Stranka Mira Cerarja, če se morda čez volilni prag vendarle ne prebije SLS, potolkla dosedanji rekord LDS po številu osvojenih sedežev. Tudi sicer se je v marsičem ponovilo Bajukovo in Drnovškovo leto 2000.
Če je verjeti javnomnenjskim anketam, se na volitvah čez teden dni obeta nova zmaga koaliciji nacionalnega interesa, o kateri sem na teh straneh njega dni že veliko pisal. Že zdaj je sicer jasno, da bo imela tokrat precej absurden priokus. Skoraj nobene možnosti namreč ni, da ne bi verjetni uspeh Stranke Mira Cerarja pred zgodovino kaj kmalu obveljal za grotesknega.
V prvem soočenju na Radiu Ognjišče pred predčasnimi volitvami v državni zbor, smo predsednike in podpredsednike strank soočili ne teme družina, sociale in odnosa do verskih skupnosti. Soočenja so se udeležili predsednica Nove Slovenije (NSi) … Beri dalje
Spremljam govore in delovanje predsednika Pahorja, ter primerjam besede z dejanji. Na predvečer Dneva državnosti sem z velikim zanimanjem poslušal govor predsednika Pahorja na osrednji proslavi v Ljubljani. Ušesa sem imel “našpičena” za zaznavanje predsednikovih obljub. Po množici “mokrocvetočih” besed v uvodu, ko sem sam pri sebi že ugotavljal, da je govor zelo prazen, je predsednik končno začel z obljubami o svojem delovanju ob bližajočih predčasnih volitvah in z načrtom svojih dejavnosti. Sedaj bom spremljal njegovo delovanje.
Z univerzitetnimi profesorji na vodilnih položajih v politiki imamo pri nas obilo izkušenj. Saj nam ni treba naštevati vseh profesorjev, ki smo jih imeli na čelu ministrstev, kajne? Slovenci jih radi sprejmemo tudi kot voditelje. Če zna človek lepo predavati, voditi raziskavo, če zna napisati članek za strokovno revijo, … bo znal pa tudi voditi in upravljati eno od ministrstev, ki tako in tako deluje samo od sebe. Kakšne voditeljske sposobnosti ima Miro Cerar?
Pravzaprav je bil izid binkoštnega referenduma znan že na tisti ne docela ugotovljivi točki v bližnji preteklosti, ko je uspelo na vladanje v glavnem aboniranim skupinam Slovenke in Slovence dokončno prepričati, da nima spraševanje o preteklosti nikoli in v nobenem primeru nič opraviti s tolikokrat prežvekovanim nujnim pogledom v prihodnost.
Najprej naj mi bo dovoljeno čestitati številnim sodržavljankam in sodržavljanom in drugim ljudem dobre volje ob letošnjem podaljšanem praznovanju dneva upora proti okupatorju. Vesel sem zanje, ker z včerajšnjo modro razsodbo višjega sodišča ni bilo le odločeno, da je nekdanji slovenski premier Janez Janša kriv v zadevi Patria, marveč še mnogo več.
Spust čez dolino Krnice med Rombonom in Kaninom po eni izmed štirih jeklenih žic (t. i. zipline).
Pred dnevi je bila v tedniku Reporter objavljena ˝senzacionalna˝ novica o tem, da sta pater Bogdan Knavs in duhovnik Karel Gržan kar preko škofovske konference poskušala vplivati na uredništvo Družine, ki naj bi v velikonočni izdaji objavila ekskluziven intervju z družino Urške in Janeza Janše.
Več mesecev po kolektivnem odstopu zdaj že bivšega vodstva protikorupcijske komisije je le-ta v petek končno dobila novo metlo. Ki pa je delo, kot se je kmalu pokazalo, nastopila s sumljivo prtljago. Že ob sami predstavitvi novega vodstva, pa tudi ob poročanjih medijev, je bilo čutiti, milo rečeno, zadržanost, če ne kar razočaranje.
V zadnjih tednih me marsikak znanec vpraša, ali se mi meša, ker toliko razmišljam, govorim in pišem o Ukrajini. Zelo dober prijatelj, ki sem ga prejšnji teden nahrulil, češ, naj me pusti pri miru, ko sem nervozno brskal po BBC-jevi strani in izvedel, da se je Janukovič čudežno pojavil v Rusiji, mi je celo dejal, da bi me razumel, če bi se vsaj pisal Mavrenko in imel ukrajinske prednike. Pa ne drži ne eno ne drugo.
Eden od predpogojev za učinkovito državo, o kateri sem pisal v prejšnjem prispevku, je zaupanje. Zaupanje državljanov v državo in njene organe, a tudi zaupanje države državljanom. Medsebojno zaupanje, torej. Pri čemer pa je potrebno jasno povedati, da mora prvi korak storiti močnejši, tisti, ki ima v rokah oblast, torej država.
Vremenska ujma, ki je pretekli teden zajela dobršen del države, je še enkrat več pokazala, kam smo padli. Pri čemer se je ponovno pokazalo, iz kakšnega testa je mali slovenski človek. Podobno, kot v stiskah, ki jih je povzročila kriza, se je pokazala že pregovorna solidarnost med ljudmi ter sposobnost malega slovenskega človeka, da se znajde v težkih razmerah.
Transparentnost, da se ve, kdo pije ter kdo in koliko plača, o čemer sem pisal v prejšnjem prispevku, je zagotovo ena od najpomembnejših lastnosti dobre države. A sama po sebi ne zadošča. Kaj nam bi pomagala krasno pregledna država z jasnimi pravili, če jih ne bi bila sposobna izvajati. Ne le izvajati, temveč učinkovito izvajati.
Bolj, ko se bliža prvi rojstni dan vlade Bratuškove, bolj se zdi, da se opozicija in predvsem največja opozicijska stranka vrtita v nekakšnem začaranem krogu. Nič nenavadnega, bi lahko rekli ob pregledu tujih zgledov. Izgube oblasti, posebej če imaš občutek, da je do nje prišlo na način, ki bi mu težko rekli fair play, ni lahko prebaviti.
Ob vse večjem nezadovoljstvu s stanjem v državi, ki preplavlja vse segmente družbe, se tako javnost kot politika večinoma odzivata po liniji najmanjšega odpora, z iskanjem krivcev, seveda najraje med tistimi drugimi. In verjamejo, da bo bolje, ko bodo na oblasti sami oziroma “naši”. Češ, da je narobe samo to, da so oni drugi lumpi.
V zadnjih letih smo se že kar navadili na akcije zbiranja pomoči za vse številčnejše, ki so se znašli v stiski. Ob vse pogostejših akcijah za pomoč družinam in otrokom, ki so zdrsnili čez prag … Beri dalje