Nekako tri mesece za tem, ko sem se vrnil iz ZDA, konec januarja 1979, se je zgodilo nekaj, ki mi še danes ne da miru. V moj kabinet je vstopil tovariš Veno Doljak in rekel:
»Tovariš doktor, prihajam k vam z namenom, da vam ponudim vodenje diverzantskih aktivnosti na avstrijskem Koroškem!«
Nisem mogel verjeti svojim očem, nisem mogel verjeti, kar sem slišal, in nisem mogel verjeti, ali pred menoj res stoji tovariš Doljak, vsega zaupanja vreden, resen in odločen človek, nekajkratni direktor slovenskih zelo uspešnih firm, vsaj tako so trdili, še preje pa partizan, točneje VDV bojevnik, poln težkih življenjskih izkušenj in tudi osebnih tragedij. Pred časom mi je pripovedoval svojo izjemno žalostno osebno zgodbo; moral sem ga spoštovati, ker je toliko slabega doživel in tudi prestal. Sedaj pa je tu, pred menoj …, ta zanimiv in tudi čeden moški v najboljših letih.
Ponavljam in nadaljujem s to zgodbo, ker je grozljiva, ker me je prizadela in mi ponudila nekaj, o čemer nisem mogel niti v najbolj črnih sanjah, sanjati …
Veno se ni niti usedel, kar tako preko mize mi je ponujal sodelovanje take vrste. Nekako lahkotno, brez ovinkarjenja, neposredno, kot bi mi rekel, »Zunaj pa danes dežuje, ali ne tovariš doktor?« Morda je bil tega vajen …
Ne, to ne more biti res, to, to kar mi govori ta človek -, sem si mislil. Tu mora biti nekaj hudo narobe, to so besede obupanca. Zajel sem sapo, postalo mi je vroče, postal sem zmeden, potem sem mu odgovoril:
»Tovariš Doljak, jaz sem inženir, imam magisterij in doktorat tehniških znanosti, sem poročen, imam dva otroka, imam dom, družino. Jaz gradim, jaz ne uničujem. S tem se ne bom pečal!«
Molk, mučna tišina le nekaj trenutkov, potem pa: »Kakor veste! Premislite, do jutri imate čas!« In je odšel, spet kot nekakšen partizanski komisar …
»Sem že povedal!« sem še zaklical, »Ne računajte z menoj!«
Naslednji dan mi tajnica ni več prinesla kave, nisem prejel časopisa, niso me več vabili, rabili, potrebovali …, ostal sem brez – dela. Gospodarska zbornica Slovenije me je izločila. Nobenemu nisem več bil potreben. In neverjetno, vsi okoli mene, ki so bili še včeraj moji vsakodnevni prijatelji, so se me začeli izogibati, gledali so stran, če so me srečali … Bil sem izobčen! Izločili so me iz družbe, preprosto: nisem več obstajal.
Pred menoj so se zaprla vsa vrata!
Po približno v dveh tednih za tem dogodkom je pristojni samoupravni organ na predlog Komisije za delovna razmerja potrdil sklep, da se ukine moje delovno mesto. Tako sem tudi uradno postal nepotreben, brez dela.
Gospodarsko zbornico Slovenije je tedaj vodil njen predsednik Andrej Verbič, generalni sekretar je bil Lojze Fortuna, predsednik komisije, ki mi je poslala pisni sklep, je bil Andrej Borc. Mislim, da so že vsi pokojni. Vlado je vodil dr. Anton Vratuša, Izvršni svet Janez Zemljarič, partijo pa Milan Kučan in tako naprej …
Le kaj pomenijo te vezi z mojim primerom, s povabilom k sodelovanju pri izvajanju terorističnih aktivnostih? Nikoli nisem in nikoli ne bom zvedel. Spet prava figa.
Pripis uredništva: Odlomek je vzet iz knjige Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, ki jo lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
