Opozicija v krču

tek gume gozdBolj, ko se bliža prvi rojstni dan vlade Bratuškove, bolj se zdi, da se opozicija in predvsem največja opozicijska stranka vrtita v nekakšnem začaranem krogu.

Težko se je pobrati 

Nič nenavadnega, bi lahko rekli ob pregledu tujih zgledov. Izgube oblasti, posebej če imaš občutek, da je do nje prišlo na način, ki bi mu težko rekli fair play, ni lahko prebaviti. Po drugi strani se je tudi nemškim krščanskim demokratom po katastrofalnem porazu leta 1998 verjetno zdelo, da jih volivci lep čas ne bodo jemali za upoštevanja vredno alternativo. Podobno neumno so se nekaj mesecev po Hollandovi zmagi v predsedniški tekmi počutili francoski konservativci. Zdaj bi njihov Sarkozy menda gladko povozil socialističnega predsednika, če seveda do volitev ne bi bila še debela tri leta.

Vendar se zdi nekakšen komunikacijski šum med opozicijo in večino volilnega telesa trenutno precej globok. Seveda je treba pri tem upoštevati vpliv glavnega toka medijske scene, ki vse od tedaj, ko je lansko zimo “namalal” domnevno ljudsko revolucijo, ne najde niti do skromne forme iz prejšnjega desetletja. A zgrešeno bi bilo vso odgovornost prelagati nanj. Resno je treba opozorila, izražena nenazadnje celo na straneh tega portala, da bo večina klenega slovenskega ljudstva sedanjo vladajočo barvno kombinacijo vzela za normalno stanje. Zaradi česar ji bo dovoljeno marsikaj, kar prejšnji ni bilo niti v sanjah in je privedlo do izrazov ljudskega nezadovoljstva, ki sedaj razen v komorni maškaradni izvedbi, kjer je edina atrakcija pujs pred Prešernovim spomenikom, ne izbruhne celo ob temeljitih rezih v denarnico malega človeka.

Največja opozicijska stranka se ob vsem tem zateka predvsem v pripovedovanje velike Zgodbe iz preteklosti, ki seveda je ključna za razumevanje našega današnjega trenutka, saj sega njen rep v vse sodobne manjše zgodbe, od selektivnega boja proti korupciji do zdaj že legendarnih bančnih homatij. Navsezadnje sooblikuje celo vladno kadrovsko križanko. Ampak načina, kako bi jo večina Slovenk in Slovencev, ki bodo nazadnje glasovali na volitvah, slišala ali jo sploh hotela poslušati, demokratom nekako ne uspe najti. Zatorej postaja vsak dan bolj samoumevno, da se bomo na volilni dan spraševali samo, katera od novih, starih ali recikliranih strankarskih grupacij na levi bo nazadnje prva pretekla ciljno črto.

Kam z odpadnim materialom? 

Nekako se vsiljuje kar misel, da opozicija trenutno sama od sebe ne more narediti nič za spremembo razmerij in da ji lahko še najbolj pomaga vladajoča levica sama. Očitno ne z nepriljubljenimi ukrepi, ker jih slednja kot dedna zagovornica po slovensko razumljene socialne države pač sme izvajati. Ne: morda, zgolj morda utegne sčasoma kljub vsemu postati breme vedno večji odpad kadrov, ki se utegne z nenavadnim vstopom novega princa v podobi Igorja Šoltesa na glavni oder še povečati. Še nerešenemu primeru Janković se mu utegneta namreč v doglednem času pridružiti voditelja obeh sedaj največjih levosredinskih strank. Toda pozor, doslej je na levi vedno veljalo, da so se posamezniki kot voljna kolesa vgradili v stroj celote in so svojo pot na politični kadrovski odpad pospremili zgolj z nekaj godrnjanja. Kajpak v zameni za manjše ali večje koncesije, ki so v primeru ljubljanskega župana recimo pomenile neomejeno gospostvo nad znatnim in bogatim fevdom. Iz sheme je nekoliko izstopil le predsednik republike Pahor, a niti njegova kariera se v strankarski politiki ni mogla nadaljevati. Zatorej niti prerivanje med vladajočimi ni nujno zdravilo za opozicijski krč.

Foto: Patricija Belak