V zadnjih tednih me marsikak znanec vpraša, ali se mi meša, ker toliko razmišljam, govorim in pišem o Ukrajini. Zelo dober prijatelj, ki sem ga prejšnji teden nahrulil, češ, naj me pusti pri miru, ko sem nervozno brskal po BBC-jevi strani in izvedel, da se je Janukovič čudežno pojavil v Rusiji, mi je celo dejal, da bi me razumel, če bi se vsaj pisal Mavrenko in imel ukrajinske prednike. Pa ne drži ne eno ne drugo.
Bliže, kot mislimo
Kadar sem s seboj popolnoma iskren, si moram priznati, da je v moji ukrajinomaniji res veliko neracionalnega. Hkrati se kot zgodovinar zavedam, da ni nobena zgodba črno-bela, celo, če gre za rusko-ukrajinski spor, ne. Še zlasti pa seveda nimam pojma, kaj si v resnici mislijo ljudje v Donjecku, Luhansku in na Krimu. Toda kljub temu si pač ne morem pomagati, da mi kot otroku mirnih revolucij iz let 1989 in 1990 in kot človeku, ki je intenzivno doživljal oranžno revolucijo, ena stran ne bi bila bolj všeč kot druga. Četudi je v ozadju, kot nas je poučil Dejan Steinbuch, vendarle predvsem denar.
Simpatija do Ukrajine, žal seveda predvsem tiste Ukrajine, ki je na ta način vzklila v moji glavi, izvira tudi iz dejstva, da so nespregledljive številne podobnosti med tamkajšnjo in našo družbo. Tudi tam so, kot je pred meseci simpatično zapisal Aleš Čerin, razdeljeni in zaradi tega nesrečni. Tudi tam se je “običajnim” strahotam druge svetovne vojne in holokavsta, ki je nekaj svojih najgrozljivejših podob pridobil prav na ukrajinskih tleh, pridružilo složno lomastenje dveh do leta 1941 bratskih totalitarizmov. Vzhodna Galicija in Volinija, kjer je danes jedro ukrajinskega patriotizma, sta v okviru Ukrajinske SSR pristali in ostali prav na podlagi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom. Ker so bili Ukrajinci podobno kot Slovenci potegnjeni v vrtinec vojne morije na vseh ravneh, jih takratne odločitve zaznamujejo še danes. Od takrat so tudi stereotipi o zahodnih Ukrajincih kot okorelih fašistih, ki jih je mesece trosil Janukovičev režim, danes pa z njimi svoje ravnanje opravičujejo v Kremlju. Seveda ni nobenega dvoma, da so protijudovski, pa tudi protipoljski pogromi ukrajinskih nacionalistov med najmračnejšimi poglavji ukrajinske zgodovine in obremenjujejo odnose z Judi in Poljaki do danes. Obenem ukrajinski nacionalizem še do danes ni nedovzeten na skrajna gesla, toda gre za občutja manjšine v nacionalnem gibanju.
Oropani jezika, prepuščeni aparatčikom
Kajti Slovenci bi morali biti dovzetni tudi za to, da je ruski ekspanzionizem storil vse v svoji moči za postopen izbris ukrajinskega jezika in ukrajinske identitete. Zato je Putinov argument, da z rožljanjem orožja ščiti ogroženi ruski jezik in njegove govorce, ki je že naletel na odmev v nekaterih slovenskih medijih, malone žaljiv. Razmerje med ruščino in ukrajinščino v Ukrajino namreč ni tako kot na Koroškem med slovenščino in nemščino ali kot v Julijski krajini med slovenščino in italijanščino. Čeprav bi glede na ime države sklepali drugače, je prevladujoči govorni jezik Ukrajincev ruščina. Govorci ukrajinščine prevladujejo le še v tistih delih države, ki so v sklop Sovjetske zveze prišli leta 1939 oziroma dokončno leta 1945. Zato je ljubosumno varovanje ukrajinščine kot edinega uradnega jezika namenjeno izključno varovanju že tako ogrožene ukrajinščine. Če ne bi bilo tako, predsednika ne bi mogla postati Kučma in Janukovič, ki ob nastopu funkcije nista znala praktično nič ukrajinsko, premierja pa ne Timošenkova, ki se je ukrajinsko začela učiti po vstopu v vlado, ali Azarov, ki ukrajinsko ni nikoli znal. Ruščina je torej samoumevni del ukrajinskega vsakdana celo pri domoljubih v Kijevu ali Poltavi. Morda je bilo nespametno, da je nova oblast še pred nastopom vlade odpravila Janukovičev zakon o izboljšanem uradnem statusu ruščine (česar začasni predsednik Turčinov sicer ne bo uveljavil s svojim podpisom), vendar je treba vedeti, da je Janukovič z njim prelomil svoja prejšnja zagotovila in pokleknil pred Moskvo, pisati pa mu ga je pomagal prav tisti Serhij Kivalov, ki je kot predsednik volilne komisije pred leti neslavno sodeloval pri ponarejanju izidov predsedniških volitev.
Tretja podobnost ni najpomembnejša, zagotovo pa v teh časih najbolj kliče po razrešitvi. Ukrajina je enako kot Slovenija klasična dežela pajdaškega kapitalizma, kjer so drugoligaški partijski aparatčiki in direktorji velikih državnih firm po političnih spremembah postali liberalni demokrati in oligarhi. Ker je ljudi in surovinskega potenciala neprimerno več kot v Sloveniji, sta premoženje teh oligarhov in žal tudi beda velikega števila Ukrajincev v precejšnji meri neprimerljiva z našimi razmerami. A sam model ni bistveno drugačen. Če vam je kaj znan pojav, da vznikne cel kup strank z zvenečimi imeni, kot sta Stranka dela ali Stranka združenih socialdemokratov, katerih program nima nič skupnega z imenom, pač pa gre za podaljšano roko kakšnega klana oligarhov, se ne bom čudili. Da se brutalni pajdaški kapitalizem, kakršnega sta Viktor Janukovič in njegova družina privedla do absurda, brati z obujanjem spominov na zlate sovjetske čase, je samoumevno. Morda vam bo domač tudi argument, s katerim so se nekdanji aparatčiki, novopečeni liberalni demokrati in oligarhi, ohranjali na oblasti: Če ne boste dovolili, da vam praznimo žepe mi, bodo prišli hudobni fašisti z zahoda (Ukrajine). Nacionalno bolj čutečim Ukrajincem so v glavnem ostajale drobtinice. In zdaj, ko je stvar blizu temu, da pride do prave menjave oblasti (četudi je otrok sistema klanov oligarhov sama Julija Timošenko), so toni postali drugačni. Če ne bo po naše, bomo pač poklicali Ruse, na katere vzhod itak komaj čaka.
Zato, vidite, se mi zdi, da Ukrajina sploh ni daleč. In zato sem prepričan, da so tako zanjo kot za Slovenijo smiselno razvijajoče se evropske povezave edini okvir, ki lahko (morda, nekoč, nekje) ublaži precejšnje družbene anomalije. Bilo je že opaženo, da so bili Ukrajinci na Majdanu sploh prve žrtve, umirajoče z evropsko zastavo v rokah. Seveda si takšnih žrtev ne želim več. Toda kdor me bo v prihodnjih dneh in tednih srečal, se bo moral sprijazniti s tem, da mi bo kdaj ušlo Slava Ukrajini!
Foto: Facebook
// //
