Enačiti komunistično revolucijo in pravico do obrambe Ukrajine je zavržno

Kraljevina Jugoslavija je kapitulirala, Ukrajina pa ne

V polemikah in komentarjih na zadnje pismo za mir Kučana in njegovih »sopotnikov« je pogosto omenjeno, da se s tem, ko se zanika pravica do obrambe Ukrajincev pred agresijo s strani Rusije, dejansko na nek način zanika tudi pravica Slovencev do upora proti nacizmu. Na ta odpor proti nacizmu se namreč kot ključnega legitimnega vzroka za revolucijo komunistov sklicujejo ravno taisti podporniki pisma in njihovi ideološki somišljeniki. Moram opozoriti na dejstvo, da v tem primeru sploh ne govorimo o enakih temeljih. »Odpor oz. upor proti nacizmu« nikakor ni podoben ukrajinski obrambni vojni. Ukrajina namreč še zdaleč ni poražena in ne izvaja gverilskega vojskovanja proti okupatorju. V nasprotju s tem pa je bila Jugoslavija aprila leta 1941 poražena in je jugoslovanska vojska položila orožje pred v tistem trenutku močnejšim agresorjem – Nemci ob pomoči Italijanov in Madžarov ter tudi Romunov in Bolgarov, ki so »dovolili« vpad nemških armad z njihovega ozemlja na Jugoslavijo.

Danes se poudarja, da so bili agresorji nacisti

Ob tem se nikoli ne pozabi Nemcem pridati pojma nacisti. To je zelo pomemben pridatek, ker na ta način se danes poskuša nemško krivdo prenesti z naroda na takrat vladajočo ideologijo, ki je »zasvojila« celoten narod. Nacizem pa je nekaj zavržnega. Nič, kar se je dogajalo v času nacizma, ni pozitivnega. Pa naj bo v povezavi z znanostjo ali pa s tehnologijo, ki je v tem času tudi bila na najvišjem nivoju. Mnogi nemški nobelovci, ki jih je bilo v tem času največ na svetu, so sicer prebegnili na zahod, tisti pa, ki so ostali, veljajo za nacistične znanstvenike, ki so pripomogli k izvajanju nacističnih zločinov. Nemška tehnologija iz tistega obdobja se smatra kot nacistična in zato ima negativni predznak. Večina pa pozablja, da je nacizem tudi prevzel vso skrb za državljana in mu zagotovil socialno zaščito, vrtce, počitnice, izvenšolske in popoldanske (med drugim tudi športne) aktivnosti ipd., pa se to v nobenem primeru ne obravnava kot nekaj pozitivnega. Obravnava se ga kot nekaj, kar je ljudi »opijanjalo« z nacistično ideologijo in velja za še posebej zavržno. Brez dvoma to drži.

Vsi totalitarizmi niso poosebljeni kot skrajno zlo

Nikoli pa nismo pri nas (pa še marsikje drugje) razčistili s komunizmom. Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 med seboj enači vse totalitarizme 20. stoletja, tudi komunizem (pa holodomor, ki se neposredno nanaša na Ukrajino, bil pa je sočasno tudi v drugih delih SZ). Torej bi se v zavesti moral komunizem povsod obravnavati na isti način kot fašizem in nacizem. Pa se še zdaleč ne. Se celo slavi. Ne samo pri nas. Tudi še marsikje drugje, in to ne samo na vzhodu, kjer je zaradi neizvedenega obračuna s totalitarno preteklostjo komunizem še vedno še kako živ, temveč na žalost tudi med mnogimi levičarskimi ljubitelji marksizma in komunizma (»kaviar socialisti«) na zahodu. Mi na žalost spadamo med države, v katerih je komunizem še kako živ. Imamo celo v parlamentu stranko, ki se ima za njihove naslednike, in stranko, ki ne skriva skrajno levega programa in velikega prijateljstva z najbolj norimi primeri vzpostavitve idealne komunistične družbe.

Socialisti vseh vrst se borijo za iste sledilce. V osnovi so to delavci in t. i. brezpravna raja. Vse vrste socializma so totalitarne in tudi njihove metode prihoda na oblast in izvajanja oblasti so v osnovi enake. In nikoli v resnici niso bili eni na eni strani (levi) in drugi na drugi strani (desni), temveč so cel čas vsi na levi. In tam je seveda gneča. Spopad med njimi je zato neizbežen in se izvaja ves čas. Na drugi strani družbene skupnosti se nahajajo demokratične stranke.

Friedrich A. Hayek v svojem znamenitem tekstu Pot v suženjstvo (Strnjena različica, objavljena v Reader’s Digest aprila 1945) pri opisu socializmov skače pri praktičnih prikazih iz nacizma v komunizem in ju dejansko ne loči, glede na njun ekonomski in družbeni vpliv na skupnost. Nasprotno. V osnovi ju enači. Oboje je namreč socializem. Demokratične države so se izjemno bale, da bi se obe ideologiji združili, kar je sicer bilo celo nekaj časa realnost (pakt Ribbentrop-Molotov). A sta se po neizbežni realnosti, ker obe ideologiji »sedita na istem stolu«, zelo hitro (ponovno) medsebojno spopadli. Tokrat v vojni kataklizmičnih razsežnosti. Na tem mestu namreč ne smemo pozabiti pouličnih spopadov v weimarski Nemčiji, španske državljanske vojne ipd.

Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj

To pa privede do ključnega vzroka, da komunizem nikoli ni dobil enakega »okusa« kot nacizem, čeprav je bil v resnici celo mnogo bolj brutalen kot nacizem. To si je sicer zaradi vseh pričevanj po njegovem propadu težko zamisliti. Prišlo je do klasične situacije, ko sovražnik mojega sovražnika postane moj prijatelj. In tako ne izgleda več tako slab. Malce nam je celo všeč. To je pojav, ki ga lahko vsakdo prepozna v vsakodnevni praksi. Iz ne tako davne politične realnosti se lahko spomnimo primera, ko je udbovski ljubitelj titoizma zaradi svojega preživetja podprl prejšnjo vlado in je nenadoma postal priljubljen pri tistih, ki bi sicer ljubitelje komunističnega režima vse po vrsti najraje zažgali na grmadi.

Resnica o grozljivi naravi komunizma se zato na žalost nikoli ni usedla v zavest na način, kot se je v človeštvo usedla zavest o zločinski naravi nacizma (in fašizma). Ljubitelji komunizma znajo poudariti, da so bili na pravi strani zgodovine. Ne samo, da so (bili) na pravi strani zgodovine, tudi vzeli so si izrecen mandat, da samo oni lahko napišejo zgodovino. To še posebej velja v vseh državah, kjer se z njihovimi zločini nismo resno soočili in zato celotno prebivalstvo ni ponotranjilo njihovih zločinov. Šolski sistem, mediji, t. i. civilna družba (vsi elementi nekdanje SZDL, kot so šport, kultura, množične družbeno zaščitne organizacije kot so civilna zaščita, gasilstvo ipd.) ohranjajo ne samo status quo, temveč vse skupaj še dodatno vlečejo na skrajno levo. Zato ni čudno, da velik del prebivalstva Slovenije nekako »čuti« tako kot podpisniki pisma za mir Kučanovih somišljenikov.

Ko se soočijo s svetom, »svobodnjaki« hitro zamenjajo ploščo

Ko se naši predstavniki znajdejo v tujini, morajo svojo govorico popolnoma spremeniti. Zunaj so vsi veliki podporniki Ukrajine. So pa včasih »nerodni«, kot npr.: Laibach, Nemec, Jurova ipd. in jim v demokratičen svetu uspejo hitro razkrinkati njihovo rusofilstvo. Nas pa na žalost zato kot države verjetno ne jemljejo več preveč resno (oziroma nam več ne verjamejo, razen kakšni njihovi posebni prijatelji, kot je »Zofka s’Polja«).

Za notranjo rabo pa se obnašajo pričakovano: igrajo nekakšne mirovnike, kar se pričakuje od ljubiteljev totalitarne preteklosti. In ta je v veliki meri povezana z nekritičnim rusofilstvom (komunističnimi in slovanskimi brati). Nekoč bo treba verjetno tudi odpreti temo t. i. spora zaradi resolucije v Imformbiroju leta 1948. Ali je ta spor res obstajal ali pa je bila to samo igra, ki je Visarjonoviču na eni strani in Brozu na drugi strani omogočila počistiti z vso možno opozicijo v lastnih revolucionarnih oblastniških vrstah? Temu so nekoč rekli borba proti frakcionaštvu. Za to, da se s silo utrdi na oblasti, revolucija namreč vedno žre svoje otroke. Nacisti so to opravili še bolj direktno. Kot primer je znana akcija, imenovana »noč dolgih nožev« (30. junij 1934).

Kolaboracija s komunisti po svetu in posledično Rusi ni od včeraj

In sedaj nazaj na naš začetek. Legitimiranje revolucije v času, ko je bil slovenski narod napaden s strani nacizma in fašizma na način, da se ta primerja z mednarodnopravno legitimnim uporom Ukrajincev proti ruski agresiji, je zavržen. Slovenski narod se je v tistem krutem času poleg fašističnega in nacističnega moral soočiti še z izjemno krutim komunističnim nasiljem. Razumem tiste, ki s tem skušajo opravičiti svojo upravičenost do »nasledstva« oblasti, ki si so jo s krvjo »priborili« njihovi predniki, težko pa sprejmem to trditev nekoga, ki je bil žrtev te »upravičene borbe proti okupatorju«. Osvoboditev slovenskega naroda pred totalitarizmom in tujčevi nogi nikoli ni bila intimna opcija niti tedanjih komunistov niti njihovih sodobnih ponosnih naslednikov. Vedno so samo kolaborirali s svojimi ideološkimi somišljeniki v Sovjetski zvezi oz. danes njeni naslednici Putinovi Rusiji.