Vremenska ujma, ki je pretekli teden zajela dobršen del države, je še enkrat več pokazala, kam smo padli. Pri čemer se je ponovno pokazalo, iz kakšnega testa je mali slovenski človek. Podobno, kot v stiskah, ki jih je povzročila kriza, se je pokazala že pregovorna solidarnost med ljudmi ter sposobnost malega slovenskega človeka, da se znajde v težkih razmerah.
In podobno, kot v stiskah, ki jih je povzročila kriza, je še enkrat več odpovedala država. Kar ne pomeni, da ni bilo nič narejenega. Nasprotno, tisti, na katere najbolj računamo, so se odzvali požrtvovalno, kot vedno. Denimo gasilci, pa tudi elektrodistribucijska podjetja so se nemudoma lotila obnove pretrganega omrežja.
Alenka čuti sLOVEnijo
A če tokratno dogajanje primerjamo s preteklimi ujmami, denimo poplavami, je bistvena razlika v tem, da je bilo tokrat prvič slišati kritike in nezadovoljstvo prebivalcev na prizadetih območjih. Še več, tokrat je prvič šlo tako daleč, da so se med seboj obtoževali in kazali s prstom drug na drugega tisti, ki bi morali s skupnimi močmi prizadetim prebivalcem nuditi pomoč in čim prej omogočiti normalizacijo življenja.
Prvi je s prstom pokazal na nekoga obrambni minister Jakič, ko je na tiskovni konferenci okaral delovanje in obnašanje postojnskih velmož. Kar se je zgodilo v sredo, torej kar pet oziroma celo šest dni po začetku vremenske ujme. Drži, da se je postojnsko občinsko vodstvo na ujmo odzvalo neustrezno, a človek se seveda vpraša, kaj je ta čas počel državni vrh, ki je vse to videl in vedel. Obrambni minister je menda že v soboto obiskal prizadete kraje, tudi Postojno in se z oblastmi menda dogovoril, kako bodo ukrepali. Dan kasneje je Postojno obiskala še premierka in, pazite, po besedah obrambnega ministra, se župan sploh ni srečal z njo. Če ne prej, bi vsakemu pravemu voditelju moralo biti najkasneje v tistem trenutku jasno, da je čas, da prevzame zadeve v svoje roke. A premierka se je zgolj zahvalila tistim, ki požrtvovalno odpravljajo posledice ujme, prosila prebivalce za potrpljenje (˝we need more time˝) in se dala pofotkati s kapo ˝I love Slovenija˝. Ter skupaj z obrambnim ministrom še za nekaj dni prepustila prebivalce Postojne v rokah po Jakičevih besedah nesposobnega župana, ki se mu ni zdelo niti vredno sestati se s premierko v času najhujše stiske v zadnjih desetletjih.
Že v soboto je bilo jasno, da gre za nacionalno katastrofo in da v tistem trenutku tako za lokalna kot za državno vodstvo ni nobene bolj prioritetne naloge. Ko enkrat ostane brez električne energije več kot 100.000 slovenskih gospodinjstev, velik del katerih je za povrh odrezan od sveta, je popolnoma jasno, da bi moral državni vrh nemudoma vzeti stvari v svoje roke. Ne le si ogledovati prizadeta območja kot kakšen Kim Jong Un, kar je očitno domet tako predsednice vlade, kot tudi predsednika države, ampak dejansko prevzeti komando nad celotno operacijo reševanja. O kapaciteti predsednice vlade pove vse njena izjava v oddaji Tarča: “Sama sem bila v nedeljo v Postojni in apelirala in prosila, da bi vzpostavili center, kjer bi se ljudje lahko pogreli, napolnili telefone, dobili nekaj za pojest in popit”. Predsednica apelira in prosi, namesto, da bi ustanovila krizni štab na ravni države in sama prevzela poveljevanje, saj je več kot očitno, da se obrambni minister raje, kot s svojimi nalogami, ukvarja s “plesom” na diplomatskem parketu.
V stiski spoznaš prijatelja, a to ni vlada
Šokantno je, ko človek prebrska splet in ugotovi, da skoraj ni novic o aktivnostih slovenske vlade, povezanih z ledeno katastrofo. Ob prej omenjenem obisku v Postojni, najdemo le še novico o premierkinem ogledu delovišča Elektro Ljubljana na Zaplani in nadzorništva Elektra Maribor v Slovenskih Konjicah, novico o dodelitvi 300.000 EUR za odpravo posledic ledene ujme ter poziv podjetjem, naj prostovoljcem omogočijo odsotnost z dela. Ob najhujši naravni nesreči, ki je v zadnjih desetletjih prizadela Slovenijo, je vlada le tej posvetila neznatno malo časa in energije. S čimer nam več kot očitno daje vedeti, naj nanjo kaj preveč ne računamo, še najmanj, če smo v stiski. Vprašanje je sicer, ali premierka pač ni zmožna odločneje ukrepati, ali pa se ji po domače povedano, žvižga. Ali pa najverjetneje kar oboje. Ne glede na to, kaj si mislim o Zoranu Jankoviću ali Janezu Janši, je dejstvo, da če bi bil na premierkinem mestu kateri od njiju, bi vsa zadeva potekala bistveno drugače.
Seveda se moramo ob takem ravnanju vprašati, kako neki lahko takšna vlada vodi državo. Odgovor je bržčas na dlani. Ne more je, vsaj ne dolgoročno. Petelin Mike je brez glave živel kar osemnajst mesecev, a potem je vendarle poginil. Bojim se, da se tudi Sloveniji brez glave ne piše kaj dosti bolje.
Vir fotografije: wikipedia
