Najprej naj mi bo dovoljeno čestitati številnim sodržavljankam in sodržavljanom in drugim ljudem dobre volje ob letošnjem podaljšanem praznovanju dneva upora proti okupatorju. Vesel sem zanje, ker z včerajšnjo modro razsodbo višjega sodišča ni bilo le odločeno, da je nekdanji slovenski premier Janez Janša kriv v zadevi Patria, marveč še mnogo več.
Bogu hvala, kriv je
Visoka, na žalost številnih še ne najvišja instanca je v očeh tolikih Slovenk in Slovencev hkrati dokončno potrdila, da je Janša preprosto kriv. Kriv, ker nimajo služb ali so za garaško delo slabo plačani. Kriv, ker kljub univerzitetnim diplomam kot črnci delajo v picerijah. Kriv, ker so pokojnine nizke (in samo prisebnosti “naših ljudi” se imajo zahvaliti, da jih ni sploh odpravil. Kriv je celo, ker si upa tisti Sicilijanec iz Amerike kokodati čez našo oblast in zaslužne može. Kriv je za februarski žled in za sušo, ki prihaja šele avgusta. Seveda so modri sinovi in hčere slovenskih mater vse to vedeli in na glas govorili že od nekdaj. Ampak od včeraj je uradno. Nimam razloga, da si ne bi predstavljal, kako veliko je olajšanje. Sodišče mogoče ni moglo ugotoviti kraja, časa in načina zločina, o katerem je presojalo, a “mi” vemo za kraj, čas in način številnih drugih zločinov, kaznovanih v tem enem. Olajšanje je veliko tudi zato, ker poslej nihče več ne more reči, da je kriv sistem, na katerega smo navajeni, da je kriva oblast, kakršno smo si po letu 1990 vedno znova izvolili, da so krivi zaslužni možje in žene, ki so imeli v tem času domala vseskozi v rokah škarje in platno. Ne, vse breme je zdaj za vse večne čase preloženo na do skrajnosti pokvarjenega človečka iz Grosuplja. Še dobro, da večina tistih, ki proslavljajo 28. april, ne ve za Izaijevo triinpetdeseto poglavje. Saj bi lahko dobili še slabo vest.
Korak proč
Kljub vsej empatiji do ekstatičnih občutkov svojih rojakinj in rojakov si ne morem kaj, da ne bi nekje v malih možganih ohranil svojega mnenja. In oprostite, vikenda, v katerem se je Zoran Janković ponovno zavihtel na tron vsaj nominalno največje stranke v državi, Janša pa je (za zdaj na papirju) odromal v zapor, ne morem imeti za nič drugega kot za strahoten korak proč od vsakršnih sanj o bližnji normalizaciji te družbe. Lahko je samo sprevržena sklenitev perverznega slovenskega kroga. Pot zanjo pa je seveda v obilni meri tlakovalo udobno vseenistično razumevanje naše scene, po katerem sta bila Janković in Janša pač zgolj dva obraza ene in iste slovenske patologije. Pri čemer ni bilo pomembno, da je bil prvi tipičen in ne posebej izstopajoč produkt ideološko-politično-gospodarske sprege, ki je slovensko domovino z železno pestjo obvladovala zadnjih sedemdeset let, medtem ko se je drugi vsaj poskušal tej spregi upirati, v glavnem in z eno bistveno izjemo neuspešno. Ravno tako postane ob vseenistični retoriki nepomembna razlika med tistim, ki ima v rokah škarje in platno, in onim, ki mu uporabe teh pripomočkov zgolj ne prepreči (ni preprečil).
Rezultat je tak, da imamo namesto dovčerajšnjega vseenizma na sceni sprevrženo popolno neravnovesje. Ne gre se slepiti, da gre v družbi, v kateri doslej ni bilo niti pet minut vsebinskega liberalizma, če si spet sposodim posrečeni izraz Mateja Avblja, zgolj za neravnovesje med političnimi elitami. Pot v prihodnost je navsezadnje jeseni 2011 nakazal sam petkov zmagovalec Janković, ko si je dal uprizoriti sramotno maškarado na ljubljanskem magistratu. A Slovenkam in Slovencem se to očitno ni zdelo nič nenavadnega, saj so ga zanjo nagradili z zmago na volitvah. Samo, da bi jih rešil Janše. In če je slednjemu res treba kaj očitati, je to gotovo dejstvo, da niti sam ni vztrajal pri zastopanju prvin liberalne demokracije, za kakršne se je bojeval leta 1988, v slovenskem političnem prostoru, marveč je velikokrat zmotno mislil, da lahko na polju za slovensko srenjo očitno neustavljivo privlačnega “caudillizma” tekmuje z resničnimi profesionalci. Zato je danes še najbolj podoben Juliji Timošenko, ki je v zapor odšla kot junakinja, njena vrnitev na s krvjo posvečeni Majdan pa je bila zgolj nekakšen obisk stare gospe iz nekega drugega časa. In zato domnevam, da bo ob Janši prav v tem trenutku, ko bi se morali ob kronskem dokazu za sprevrženo neravnovesje v naši družbi, kakršnega je serviral zadnji vikend, zgrniti vsi, ki jim je še mar za njeno demokratično in čisto preprosto normalno pot naprej, bolj samotno, kot bi smelo biti.
