Pravzaprav je bil izid binkoštnega referenduma znan že na tisti ne docela ugotovljivi točki v bližnji preteklosti, ko je uspelo na vladanje v glavnem aboniranim skupinam Slovenke in Slovence dokončno prepričati, da nima spraševanje o preteklosti nikoli in v nobenem primeru nič opraviti s tolikokrat prežvekovanim nujnim pogledom v prihodnost.
Referendum o eni stranki
Zato je pomenljivo, da je enako medel kot zanimanje za glasovanje na referendumu tudi odziv na zamujeno Pahorjevo kosilo v Varšavi. Z »vzhodnjaki« ljudje pod Alpami že tako nismo hoteli imeti nič preveč skupnega, zdaj pa je bila domnevna posebnost našega srečnega socialističnega razvoja obelodanjena še belemu svetu, očitno v splošno zadovoljstvo državljanov.
Ampak to ni posebej novo. Ko se je Slovenska demokratska stranka odločila za referendum, se je morala zavedati, v kakšnem okolju in kakšnem razpoloženju bo potekal. Po včerajšnjem dnevu se zastavlja vprašanje, ali se je tveganje obrestovalo. Referendum o arhivski noveli se je namreč hočeš nočeš sprevrgel v referendum o politiki ene stranke. Seveda je res, da bi uspeh prinesel mnogo več, kot bo neuspeh odnesel, a vendar.
Če nič drugega, je v veliki meri zbledel psihološki učinek zmage na volitvah v Evropski parlament. Razen tega se je najkasneje včeraj izkazalo, da so nepovratno del preteklosti časi, ko so se Janševi s svojimi referendumskimi pobudami sprehajali do zmag, tudi z bistveno več kot dvajsetimi odstotki glasov volilnih upravičencev.
Enoznačen rezultat
Tokrat je rezultat daleč od česa podobnega. Seveda so lepo vreme, binkošti, birme, pa navsezadnje to, da je vlada že tako v odstopu, olajševalne okoliščine. Toda komaj slabih dvanajstih odstotkov volilne udeležbe, pri katerih je kakšna tretjina volivcev za nameček podprla novelo, govori jasen jezik. Podobno kot dejstvo, da referendumski predlog zadostne podpore ni dobil niti v enem samem volilnem okraju v Sloveniji. V ribniškem je bila udeležba z 19,5 odstotka še najvišja, a celo tam so proti glasovale le dobre tri četrtine udeležencev.
Razen tega se v referendumskem izidu zrcalijo težave demokratov pri posredovanju svojih priljubljenih vsebin celo jedrnim volivcem. Če to v osrednjem in zahodnem delu države nekako še gre, se je na Štajerskem podobno kot pred štirinajstimi dnevi pokazalo, da se ti niso mogli prav ogreti. Končno je približno 130.000 glasov resda skoraj za tretjino več kot na evropskih volitvah, a še zdaleč ne dovolj za soliden julijski izplen. Vprašanje, ali bi si bilo morda referendum o SDS v trenutnih okoliščinah vendarle bolje prihraniti, ostaja potemtakem precej umestno.
