Pred dobrim letom sem na Časnik.si povabil tovariše revolucionarje in njihove potomce naj vendar že prenehajo z revolucijo in dejanji, ki so z njo povezani. Vabila niso slišali in njihovo razkrojevalno delovanje se je na vseh področjih javnega in zasebnega življenja nadaljevalo ter doseglo svoj vrh z uničenjem osrednjega državljanskega spomina (Muzeja osamosvojitve), dokumentacije o nastanku naše lastne mlade države. To je kakor uničevanje in zanikanje samega sebe.
Ko bi človek pričakoval, da bi ljudje dobre volje in zrele politične zavesti iskali ter se naslanjali drug na drugega, da bi skupaj, bolj povezani, našli dobra pota za izhod iz vse splošne politične ter državljanske krize, se spet na novo in poglobljeno rojevajo nasprotja veh vrst. Ali je nujno, da se ena izmed demokratičnih strank tako močno obrega ob drugo? Ali Janševa SDS ne more živeti sama s seboj, brez da bi se tako močno zaganjala proti NSi (natančneje, proti krščanski demokraciji)? Sam sem priča, da se je to dogajalo že ves čas, odkar smo zaživeli kot lastna država. Že od vsega začetka, v letu 1990, ko smo morali na novo postaviti toliko narodnostnih in državljanskih zakonitosti in so nas stare revolucionarne strukture na vsakem koraku ovirale, so pri tem občasno sodelovale tudi kakšne pomladne stranke. Pa ne samo na nivoju glavnega mesta, ki sem mu v tistem času načeloval in je imelo nadvse pomembno vlogo pri uvrščanju naše nove države na evropski politični oder. Lojzeta Peterleta, takratnega predsednika vlade sem prosil za pomoč, da bi na državni ravni uskladili to in ono, da bi stare revolucionarne sile prenehale s svojo razdiralno dejavnostjo. Hitro se je oglasil in povedal, da bo težko, kajti tudi njega javno napada koalicijski minister. Za omalovaževanje in napadanje krščanske demokracije, ki je na prvih volitvah zmagala, so revolucionarji vedno imeli dobre zaveznike.
Pozneje se je dogajalo, da smo kakšen čas lepo sodelovali, ko je npr. Ljudmila Novak sodelovala v Janševi vladi vse do njenega konca, a je potem morala sprejemati same graje in nesmiselna podtikanja. Tudi dr. Andreju Bajuku se je dogajalo podobno. Odlični in uveljavljeni politiki iz vrst SKD, ki se danes imenuje NSi, so bili v raznih koalicijah dobrodošli, a, kot se je izkazalo, samo za nujno potrebo. Napadom na krščansko omiko, ki jo ves čas izvajajo revolucionarji, se kaj radi priključijo še stranke in posamezniki iz opozicijskih strank.
Kot aktivni javni sodelavec že iz časov, ko smo se morali skrivati in se pripravljati za aktivne državljanske dolžnosti, moram spet reči, tokrat pomladnim partnerjem: Prenehajte napadati slovensko, evropsko in krščansko demokracijo. Se pa hkrati opravičujem številnim plemenitim osebnostim iz omenjenih vrst – povezave in sodelovanje z njimi so mi bile in so v čast in opomin, da imamo vendar še veliko skupnega in medsebojno razumevajočega, da bi znali obvladovati današnji in jutrišnji slovenski čas.
Menim, da bi bil volilni rezultati za NSi znatno boljši, če ne bi bilo medsebojnega obtoževanja med NSi in SDS. Žalostna statistika kaže, da je trenutno v prednosti pri obtoževanju SDS po zaslugi JJ. Ali se JJ zaveda, da bi več NSi poslancev pomenilo manj Golobovega uničevanja? Ni me treba podučiti, da je največ zgradila SDS.
Vpliv obtoževanja na SDS volilni rezultat pa je dvosmeren.