Na ozemlju Slovenije oz. tedanje Dravske banovine je pred 2. svet. vojno živelo okrog 800 pripadnikov judovske vere, od tega približno 2/3 v Prekmurju. Tam sta delovala dva rabinata – Murska Sobota in Lendava. Verjetno pa je tedaj na Slovenskem živelo okrog 4-5000 oseb judovskega izvora.
Zaradi premajhnega števila deklariranih Judov so tudi Judje iz Ljubljane od leta 1929 spadali v okvir murskosoboškega rabinata oz. judovske verske občine. Število Judov v Sloveniji se je tik pred začetkom vojne povečalo predvsem na račun beguncev, ki so iz srednje Evrope bežali pred nacizmom. Ob italijanskem popisu prebivalstva Ljubljanske pokrajine konec julija 1941 se je kar nekaj ljubljanskih Judov opredelilo za Nemce. Ali je šlo za strah ali za oportunizem, ni mogoče zagotovo ugotoviti. Večino ljubljanskih Judov so Italijani internirali že jeseni 1941 ali spomladi 1942 v različne kraje severne Italije in v posamezna taborišča. Po italijanski kapitulaciji so se nekateri uspeli umakniti v tujino, druge so zajeli Nemci. Tisti Judje, ki so preživeli italijansko okupacijo, so bili po vkorakanju Nemcev leta 1943 oz. 1944 poslani v nemška koncentracijska taborišča, verjetno je najbolj znan primer premožna ljubljanska družina Moskovič, katere pripadniki so končali v Auschwitzu. V Prekmurju so Judje relativno mirno preživeli madžarsko okupacijo, položaj pa se je zaostril po nemški okupaciji Madžarske spomladi 1944. Takrat so bili tudi prekmurski Judje poslani v nemška koncentracijska taborišča (predvsem v Auschwitz), žal se jih je le malo vrnilo.
Judovski kapital je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, pa tudi po vojni. Premoženje slovenskih Judov je namreč delilo usodo zaplemb, nacionalizacij, odvzemov, itd…, ki so jih doživljali tudi ostali premožnejši državljani v povojni Jugoslaviji. Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna. Najbolj je ironično to, da je šla tedanja komunistična oblast tako daleč, da je marsikaterega Juda (največkrat zgolj zaradi nemško zvenečega priimka) avtomatično razglasila za osebo nemške narodnosti ali celo za Kulturbundovca. Sledila je razlastitev na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Pri tem so se ravnali po seznamih »Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev«! Zato ne čudi, da so se prenekateri preživeli slovenski Judje, predvsem iz Prekmurja, po nastanku države Izrael leta 1948 odločili za izselitev. Toda tudi pri tem ni šlo brez vprašanja imetja, saj so se morali pred odhodom odpovedati svoji lastnini v korist jugoslovanske države.
Danes deluje Judovska skupnost Slovenije, ki ima dobro stotnijo članov in sedež v Ljubljani. Na Jude pri nas pa danes spominjata sinagogi v Lendavi in Mariboru, ki sta namenjeni kulturi ter dve veliki judovski pokopališči v Rožni Dolini pri Novi Gorici in v Dolgi vasi pri Lendavi. Poleg tega tudi nekaj ohranjenih judovskih grobov avstro-ogrskih vojakov na soški fronti.
Foto: Wikipedia
Prispevek je bil najprej objavljen na mednarodni dan spomina na holokavst leta 2012.
