Iger in iger

GladiatorjiPo polovici leta dela nove koalicije se vse bolj zdi, da se ponavlja zgodovina iz časa vlade Boruta Pahorja. Ponovno je videti, da imamo koalicijo, v kateri prva ministrica nima niti znanja, niti vodstvenih sposobnosti in niti avtoritete za vodenje države. Že res, da se je situacija v državi po viharnih zadnjih mesecih Janševe vlade navidezno umirila, a je to tudi edino pozitivno, kar lahko pripišemo aktualni vladi. Vse drugo je en velik nič in človek se seveda vpraša, ali vlada sploh kaj dela. Vse, kar je pridelala v pol leta, je kopica višjih davkov, pol leta zamude pri izvedbi protikriznih ukrepov, ki jih je sicer pripravila že prejšnja vlada in nerealen proračun, temelječ na precenjenih pričakovanjih učinka višjih davkov, precenjeni gospodarski rasti in še nikoli doseženi učinkovitosti pri črpanju evropskih sredstev.

V takšni situaciji seveda ni nenavadno, da se je na levici spet začelo obdobje komedij; iger za ljudstvo, katerih cilj je po eni strani razburkati ozračje in preusmeriti pozornost z nesposobne vlade, po drugi pa omogočiti svojim, da medtem izčrpajo še tisto, kar se izčrpati da.

Levi gladiatorji

Tako sta v dobrem mesecu medije in javnost pretresali komediji z imenovanjem nadsposobnega Gašparja Gašparja Mišića na čelo Luke Koper in pa seveda kandidatura ljubljanskega župana za predsednika PS. Obe sta namreč koalicijo postavili na hudo preizkušnjo in obenem zamajali verodostojnost predsednice vlade.

Seveda, če pristanemo na tezo, da je šlo za resnične spore in boje za moč znotraj največje parlamentarne stranke. Po izvolitvi GGM na čelo Luke se je dobesedno tresla gora, kaj gora, vsa Slovenija, a rodila se ni niti miš. Prve dni so tako po medijih in družabnih omrežjih krožile informacije, da je menda v PS hudo napeto. Ko sem kolegu blogerju, sicer poslancu Državljanske liste, omenil, da ne verjamem v spor in da je vse samo igra, mi je zatrdil, da je v PS res napeto. A glej ga zlomka, potem, ko so vodje koalicijskih strank v en glas zatrjevali, da tole pa ne gre in da je naduteža z obale treba zamenjati ob prvi priložnosti, je naenkrat vse utihnilo. Kot ponavadi je težkim besedam Igorja Lukšiča in njegovih kolegov predsednikov strank sledil prazen nič in molk na vseh straneh. Razen v medijih, ki so že po nekaj dneh pohiteli z objavo Mišićevih samohvalnic.

Tudi v zgodbi z Jankovićevo kandidaturo se ni zgodilo nič takega, da bi človek verjel, da je glavna zgodba res spor med obema prvakoma PS. Že res, da sta verjetno oba vzela zgodbo zelo zares in osebno, a rdeča nit igre, ki smo ji priča, ni, kateri od njiju bo v prihodnje vodil PS, temveč gre za veliko več – v ozadju lutkarji slovenske levice tkejo mrežo, ki bi jim tudi po mandatu sedanje vlade zagotovila oblast. Ni treba biti posebej pronicljiv za ugotovitev, da bo sedanja koalicija ob tem, kar je pokazala v prvih mesecih, težko zdržala do konca mandata. Še zlasti, če bodo evropski prijatelji v prihodnjih dneh nezadovoljni s predlaganim proračunom. In v tem primeru je ljubljanski župan kljub obremenjenosti s sumi korupcije, zagotovo sposoben levici zagotoviti več glasov od premierke. In verjetno tudi več od predsednika računskega sodišča, ki mu, kot je videti, vstopanje na politično sceno ne gre najbolje od rok.

Premierki in županu prestolnice gre morda res za prevlado v stranki, a v resnici sta oba zgolj topovska hrana lutkarjev na levici, ki jih zanima zgolj, kako obdržati oblast. Po možnosti z nekom vodljivim ali z nekom, ki ga imajo v pesti, da se jim ne bi ponovno zgodil nekdo, kot je Pahor, ki je svoje vladanje hotel vzeti zares.

Iger že, kaj pa kruha?

In tu se skriva eden ključnih problemov v naši državi. Na levici namreč nimamo politika, ki bi jo poosebljal, predstavljal in vodil in to stanje se vleče že vsaj od odhoda Janeza Drnovška. Takrat je dokončno postala na milost in nemilost prepuščena stricem, najbolj izpostavljeni politiki pa so postali zgolj lutke v njihovih rokah. Potrošno blago, ki ga lahko pred vsakimi volitvami presipajo v novo embalažo. Kar se jim, pravzaprav nekoliko presenetljivo, velikokrat izide, a je za državo katastrofalno. Ker nas vodijo politiki, ki do oblasti niso prišli s svojimi sposobnostmi in ambicioznostjo ali, če hočete, častihlepnostjo, temveč jih je tja nastavil nekdo, ki seveda pričakuje, da so mu podložni. In tako državo dobijo v vodenje ljudje, ki sploh niso voditelji.

Najbolj presenetljivo pa je, da volivci sprejemajo to igro in se dajo vsakič znova prepričati, da je star obraz v novi pločevinki tisto pravo. In nato vsakič znova ugotavljajo, da so “vsi isti”, pri tem pa spregledajo, da so v ozadju dejansko ves čas isti strici, ki že pripravljajo embalažo za naslednje volitve. Dokler bo tako, je seveda iluzorno pričakovati drugačno, bolj spravljivo politiko, ki bi si želela premoščanja razlik.

Pri tem je vendarle zaslediti pomembno razliko med levico in desnico. Na slednji je namreč jasno bolj ali manj vse. Najmočnejši politični obraz, Janez Janša, je v resnici tudi najmočnejši igralec na desni. Naj nam je všeč ali ne, Janša je nedvomno prvo ime in tudi najbolj izpostavljen politik na desni, ki se vsaj v političnem smislu, ne skriva za nikomer. In tako tudi tisti, ki bi si želeli drugačne desnice, vemo, s kom se bo potrebno soočiti.

Foto: Wikipedia