V tem tednu bo zadnje slovo od zgodovinarja Janeza Cvirna, dolgoletnega profesorja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Star komaj triinpetdeset let je boj z zahrbtno boleznijo izgubil prejšnjo sredo.
Tektonski premiki
Verjamem, da marsikdo izmed bralcev zanj še ni slišal, saj Cvirn ni silil v javno ospredje. A ko sem, pred zdaj že več kot dvajsetimi leti, prvič poslušal njegovo predavanje, se mi je takoj vtisnil v spomin. Tedaj sem si, letom primerno, slovensko zgodovino, obdobja, s katerim se je ukvarjal, predstavljal precej črno-belo in statično, kot epski boj za biti ali ne biti med “Nemci” in “Slovenci”, pri čemer ni bilo niti za hip kančka dvoma, kdo je v zgodbi v vsakem trenutku “good” in kdo je v vsakem trenutku “bad guy”. Cvirn me sicer še ni takoj prepričal, da bi lahko bilo kdaj tudi drugače, kaj šele o tem, da pravljična optika v zgodovini 19. stoletja in v zgodovini nasploh verjetno ni najprimernejša. Mi je pa dal po nekaj injekcijah šolske zgodovine in po branju nekaterih starejših zgodovinarjev prvi vendarle misliti v to smer.
Tudi zaradi svojega pripovednega daru z obilo nevsiljive ironije je preprosto znal razbremeniti prikaze čisto zemeljskih političnih bojev odvečne patetične, skoraj metafizične teže. Slednja je v slovenskem pojmovanju zgodovine “njegovega” obdobja izhajala (in deloma še izhaja) iz dejstva, da je bilo prav dolgo 19. stoletje odločilno za narodno emancipacijo Slovencev, zato velikokrat ni (bilo) prostora za kaj preveč odtenkov.
Cvirn je po zgledu svojega velikega učitelja, pokojnega Vasilija Melika, stavil prav nanje. Tako je v svoji prelomni knjigi Trdnjavski trikotnik kljub njenemu vojaško navdihnjenemu naslovu ob prikazu prizadevanj nemško govorečih za ohranitev dominacije predvsem v trojici spodnještajerskih mest (Celje, Maribor in Ptuj) učinkovito razblinil predstavo o Nemcih na Slovenskem kot o brezoblični monolitni gmoti in izrisal pisano paleto njihovih različnih političnih in družbenih pogledov.
Brez strahu pred okvirjem
Podobno je s tistim, kar je začel že Melik, nadaljeval še na eni nevralgični točki za vsakdanje razumevanje slovenskega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Ni bil v zadregi, ko je bilo treba slovensko politiko, družbo in kulturo tega časa umeščati v avstro-ogrski prostor kot njihov naravni in skoraj do bridkega konca samoumevni okvir, ki pa je že leta 1918 nenadoma moral postati in pozneje vedno ostati “tuj in zatiralski”. Njegova kot univerzitetni učbenik zastavljena sinteza Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji bo v tem smislu še dolgo vredna temeljitega branja.
Seveda bi lahko navedel še marsikatero tehtno Cvirnovo besedilo ali kak njegov dosežek. Tudi to, da je na neki način oral ledino za celo vrsto odličnih zgodovinarjev s celjskega območja in da se pri svojem delu nikakor ni omejeval samo na politično zgodovino. A naj zaključim z mislijo, da se v trenutkih žalosti, ker je tako kmalu odšel od nas in ker na tem svetu ne bo več odmevala njegova klena beseda, sicer res vsi poskusi iskanja tolažbe zdijo bolj ali manj enako plehki. Toda premiki, ki jih je izpeljal v razumevanju naše skupnostne preteklosti, bodo še dolgo pomembno odmevali.
Foto: Wikipedia
