Težko sem se zadnji dan v oktobru odtrgal od pisalne mize in nujnega dela. Bolje, da nisem pogledal skozi okno, kajti vrt s sadnim drevjem je bil v polnem razkošju jeseni, vetrič je sem in tja z njega odtrgal in ponesel kakšen list. Slednjič me je premagalo. »Sedaj ali pa danes sploh ne,« sem si rekel. K temu je pripomogla tudi žalostna novica, da je na Kreti tragično preminula prevajalka Jasmina Rihar.
»Kaj pa, če poznam to žensko?« mi je nekaj reklo že, ko sem bral o sila nesrečnem slučaju njene smrti. Naključnem, bi človek rekel, a je bolje, da mi ne reče ničesar. Ni mi reklo zaman, saj ni bilo prvič, da sem pomislil na kaj takega pri sprva povsem neznani umrli osebi, za katero v Sloveniji nismo vedeli ne imena ne priimka, le da je bila stara 47 let. Ko sem izvedel, sem takoj rekel ženi Marti: »Jasmino pa poznam. Srečevala sva se na Družini pri predstavitvah prevodov njenih knjig za Založbo Družina.« To potrjuje tudi moja fotografija, ki jo je uporabila Aleteia Slovenija, ko je njena urednica Urška Leskovec objavila zelo lep zapis o svoji (Aleteini) nekdanji sodelavki. Lepa, ne le dobra sogovornica in odlična prevajalka, pa je bila tudi Jasmina.
»Ljubi Bog, zakaj si jo še tako mlado vzel k sebi?« sem se vprašal. Ko pa sem izvedel za njeno hudo bolezen, se nisem več. Sem pa, ko sem brodil listje po mojih gozdnih in gobarskih poteh, prvo desetko žalostnega dela rožnega venca »Ki je za nas krvavi pot potil« namenil ravno njej. In mi je bilo malo laže, čeprav me je še naprej spremljala Jasminina podoba. Kako je sedaj njenemu možu, ki ga odkotaljena in na hotel padla velika skala k sreči ni ubila, pa sinu, ki so ga, ranjenega, rešili izpod ruševin, materi pa niso več mogli pomagati, si nisem upal niti pomisliti. Že tako me je preveč strah ob vsaki nesreči znanega človeka, da o množičnih v Seulu in Indiji niti ne pomislim. Ubogi ljudje! Malo pa tudi lahkomiselni, ko se brez pomisleka množično podajajo v ozke ulice in na prenatrpane mostove. Kar se je pripetilo Jasmini, je zgolj nesrečen slučaj. Zakaj ravno njej, se sprašujem. In si odgovorim: Gospod, ti veš … Koliko knjig bi še lahko prevedla, koliko prispevkov napisala. Pa …
Začelo se je že malce mračiti. Ravno primerno za premišljevanje, spominjanje in molitev za znane in neznane rajne osebe. Posebej na vse svete in dan spomina vseh vernih rajnih. Jasmina je tudi že med njimi. Koliko odhajanj, me spreleti. Koliko ljudi je že umrlo samo pri Družini, ki sem jih poznal, z njimi delal, so mi zaupali delo, me usmerjali? Dr. Ivan Merlak, dr. Drago Klemenčič, tehnični urednik Tone Seifert …
Ko pomislim na to, kar ne morem verjeti. Res »dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata!« Na praznik vseh svetnikov, sem imel za koga Boga prositi. Najprej za svoje najbližje sorodnike, potem za vrsto ljudi, ki bi jih rad še imel ob sebi, se z njimi posvetoval, pogovarjal, tudi pošalil. A jih ni in jih ne bo več. Vsaj na zemlji ne. Upam, da se srečamo tam, kjer ni smrti, je le večno zrenje Njega, ki je ŽIVLJENJE samo.
Tudi z Jasmino. To je edina tolažba. Drugo pa vedo le njen mož, sin in njeni najbližji. Za njo bo ostalo, kar je napisala, prevedla, povedala v pisni obliki. Tega je veliko in dobro narejeno. A največ bo pri njej, kot pri vsakomur, pomenilo, kako je to živela. Zapisano in prevedeno Besedo v povezavi z Božjo besedo. Prepričan sem, da močno, prepričljivo in do Boga spoštljivo.
V tem upanju grem po daljšem sprehodu po suhadolskem gričevju še na kratek sprehod do reke Pšate, ki jo, tako kot bližnje drevje, že odevajo meglice, kmalu jo bo vse gostejša megla. A skozi njo še žari Sonce. Vse bolj bledikasto, a vendarle rdeče. Kot je Jasminina kri pordečila grško zemljo. Domovino mnogih sijajnih mislecev, pesnikov in pisateljev, dramatikov, slikarjev in kiparjev. Slovenska bo sprejela Jasminino dotrpelo bolno telo. Duša pa … Upajmo, da je že na poti k Bogu. In naša nekoč tudi. Zato pa so vsi sveti. Če nam ti niso dovolj, nam ni pomoči. Vodniki v nebo. Kot pravi pesem: Svetniki vsi, gredo v nebo … Upajmo, da nekoč gremo tudi mi isto pot.
