So ljudje, katerih zgled je tako močan, da z njimi povezujemo poklic, ki so ga opravljali. Če bi moral povedati, kaj ali koga sem si predstavljal ob besedi zgodovinar, bi moral našteti dva: svojega framskega rojaka Jožeta Koropca in akademika Jožeta Mlinariča, ki se je od nas poslovil minuli konec tedna.
Neizmerna lakota po virih
S profesorjem Mlinaričem žal odhaja zadnji od treh velikih Jožetov (ob že omenjenih je trojico tvoril še umetnostni zgodovinar Jože Curk), ki so v povojnih desetletjih z različnih zornih kotov osvetljevali in osvetlili preteklost Maribora in celotnega slovenskega dela Štajerske. Ker sem se s pokojnikom srečal že v otroštvu, me lik zgodovinarja, kakršnega je utelešal, spremlja še sedaj.
Na častnem mestu v moji knjižnici je njegova obsežna monografija o kostanjeviški opatiji, ob kateri je treba zelo paziti, da ti ne pade na nogo, z njegovim lastnoročnim podpisom, do katerega sem se dokopal že kot devetletnik. Tisto pa, kar me je ob srečevanju z njim najbolj presunilo, je bila njegova lakota po virih, kakor je zadevo ob nekom drugem krstil David Movrin. Kot zgodovinar, ki je bil tako rekoč vselej na lovu za novimi drobci, s pomočjo katerih bi iz preteklosti bližnjih in daljnih krajev priklical še kako novo podrobnost, je bil moj prvi in zato najbolj dragocen učitelj osnov razbiranja datumov in pomembnih akterjev iz listinskega gradiva. Ker je bilo to v časih, ko še zdaleč nisem bil ujet v točkoborsko kolesje pisanja znanstvenih člankov, ki zlahka ubije resnično zanimanje za preteklost, so se mi lahko oči zares svetile še ob pogledu na čudežen drobni pripomoček v njegovih rokah, kakršen je bil Grotefendov priročnik srednjeveške in novoveške kronologije.
Žal so se pozneje, ko je zgodovina postala moj poklic, najine poti prekrižale redkeje, kot bi si želel. Če bi se srečevala pogosteje, bi verjetno v mojem ukvarjanju z njo ostalo več navdušenja.
Poglavitni štajerski zgodovinar
Toliko več sem ga črpal ob stalnem poseganju po bogatih sadovih Mlinaričevega dela. Navdihovalo me je že, da ga je podobno kot mene v zgodovino zaneslo iz klasične filologije. Odlikoval se je kot prevajalec Grka Teokrita in Rimljana Propercija in bil izjemno priljubljen posredovalec znanja o latinščini in zgodovini na novomeški gimnaziji. Tam sta bila med njegovimi učenci tudi poznejši slovenski premier Lojze Peterle in zgodovinar Stane Granda.
Že v Novem mestu je sorazmerno trd kruh srednješolskega profesorja zamenjal za delo a v tamkajšnjem muzeju, v Mariboru pa je najprej deloval kot arhivist. V štajerski prestolnici se je naposled spet znašel v pedagoških vodah kot profesor zgodovine na Pedagoški fakulteti mariborske univerze. Svojih latinskih korenin ni nikdar zatajil. Skoraj milo se mi stori, ko danes listam po njegovem obsežnem prispevku o beneficijih v mariborski mestni cerkvi in se mi oko ustavi ob povzetku v latinskem jeziku. Danes, ko se kratkovidni in nespametni ljudje celo v papeškem Rimu otepajo latinščine v cerkvah, s čimer v nevednosti žagajo lastno vejo, je tak pogled še zlasti lep in pomirjujoč.
Že omenjena lakota po virih je akademiku Mlinariču narekovala, da je z Gradivom za zgodovino Maribora obdravskemu mestu ustvaril zbirko dokumentov, kakršne trenutno ne premore nobeno drugo slovensko mesto. Neizčrpna zakladnica podatkov je denimo tudi njegova izdaja zapisnikov vizitacij na slovenskem Štajerskem iz 17. in 18. stoletja. Svoje vztrajno branje virov pa je Mlinarič okronal z ducati objav o preteklosti različnih krajev po Sloveniji, zlasti na širšem mariborskem območju. Skupaj z že omenjenim Jožetom Koropcem je bil izjemno zaslužen, da je mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje po drugi svetovni vojni in po daljši prekinitvi uspešno nadaljeval poslanstvo, ki so mu ga Franc Kovačič in drugi očetje položili v zibelko na začetku 20. stoletja. Izpod njegovega peresa izhaja navsezadnje poglavje o srednjeveški cerkveni zgodovini v Zgodovini Cerkve na Slovenskem iz leta 1991.
Jože Mlinarič zgodovinar samostanov
Dolenjsko obdobje življenja je Mlinariča pripeljalo v bližino ključnih slovenskih samostanov. Nič čudnega torej ni, da se je z vso strastjo zapisal proučevanju zgodovine redovništva pri nas. Ob zgoraj mimogrede že navedeni Kostanjevici je z obsežnimi monografijami, na katere bi bil ponosen vsak evropski samostan, počastil še stiško cisterco in vse kartuzije na Slovenskem. Njegov tozadevni opus sta v poznejših letih dopolnili še knjigi o studeniškem samostanu in o cisterci Rein na avstrijskem Štajerskem, v katero je zahajal tako rekoč od mladosti.
Omenjeni prispevek je bistveno prekratek, da bi lahko vsaj približno pravično predstavil vsaj glavne Mlinaričeve dosežke. Morda bi dodal, da kljub svojemu jasnemu človeškemu in zgodovinarskemu profilu, za katerega je bila značilna pristna ljubezen do slovenske štajerske domovine in tudi do Cerkve, ni čutil veliko potrebe po uporabi svojega zgodovinskega znanja v dnevnopolitičnih praskah. Morda je (žal) tudi zaradi tega njegovo ime v širši javnosti manj znano, kot bi si zaslužil. Postal pa je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, medtem ko se mu je mesto Maribor oddolžilo z naslovom častnega meščana.
V zadnjih letih so neutrudnemu proučevalcu virov zdravstvene težave na žalost preprečevale prav delo z njimi. Letos na pragu pomladi mu je umrla soproga, kar je bila ena tistih izgub, ob katerih človek nehote pomisli, da Bog s tem, ko jo je k sebi poklical pred njim, ni ravnal prav. Ob njegovem slovesu od nas sem seveda žalosten, ker ne bom mogel več od blizu opazovati njegovega zgleda pravega zgodovinarja. Obenem pa v meni tli upanje kristjana, da je sedaj zanj spet vse prav.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
