Dr. Ivan Štuhec je na zborovanju Civilne družbe za pravično Slovenijo v Unionski dvorani v Ljubljani večkrat vzkliknil: “Rešite severovzhodno Slovenijo!”. Takrat se mi je to zdelo kar malo iz konteksta dogajanja na zborovanju in sem ga dojel nekako v smislu “mož je pač lokalpatriot”.
Pet dni peš po pokrajini
Pet dni sem hodil, sicer bolj po vzhodni in le delno po severovzhodni Sloveniji, natančneje po evropski pešpoti E7 od Krškega preko Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz do gradu Borl pri Ptuju. Pot vodi skozi vasi, mimo osamljenih kmetij na strmih pobočjih čudovito lepe pokrajine. Na poti sem se srečeval z ljudmi, se pogovarjal z njimi in se poskusil kot mestni človek vživeti v njihova življenja, njihove strahove in skrbi. Kolikor se pač v petih dneh da.
Kar nekaj osebnih zgodb sem slišal. Gospa, malo pod šestdeset bi ji prisodil, je desetletja težko delala kot brusilka v Steklarni Rogaška. Tik pred penzijo je nenadoma postala tehnološki višek in izgubila službo. Sedaj skupaj z ostarelo mamo obdelujeta majhno kmetijo. Redita dve kravi in tri prašiče. Skrbi ju, kako bosta letos ob suši, ki prizadeva Slovenijo (na travnikih ni praktično nobene trave, le za nekaj prstov debele razpoke v zemlji), lahko prehranili živali, da bosta preživeli. Skrbi ju, kako ju bodo udarili davki, ki se napovedujejo za kmete. Morda bosta morali prodati še to zemljo, ki ju preživlja … seveda ljudem z denarci, iz mesta, ki si bodo tu zgradili vikend za občasno uživanje v še precej neokrnjeni pokrajini. Vikendov je, predvsem na slemenih in pobočjih Haloz, v teh krajih res veliko.
Kmetije pa so se izpraznile. Kot mrtve priče preteklosti stojijo na slemenih in pobočjih strmih goric. Vinogradi se zaraščajo, trte ponekod komaj še silijo iz plevela. Še tam, kjer je na kmetiji še življenje (na primer na eni od turističnih kmetij) je precej pesimizma, občutka pozabljenosti in tudi nekakšne nespretnosti tržiti to kar imajo – lepoto pokrajine in kakovostno vino. Gostov ni dovolj za preživetje, nihče jih dovolj dobro ne trži, sami so pa precej nespretni, nevajeni marketinga.
Edino vikendaši še prinašajo življenje v te kraje. A le ob koncu tedna. Celo oni, ki so se – po oceni enega od njih – pred tridesetimi leti “zaleteli” v te bregove, bodo propadli. Otroci pač ne pridejo več, ne zanima jih delo v vinogradu. Razumljivo, vikend je bil pač “fotrov” projekt. Tako, da bodo celo vikendi počasi propadli. Že sedaj se prodajajo zelo pod ceno.
Rešitev?
Boljša infrastruktura? Infrastruktura – v mislih imam to kar sem občutil na poti: vodo in ceste – v teh krajih niti ni slaba. Presenetilo me je, da je po razprostranjenih pobočjih Haloz do hiš speljan vodovod, kar je moral biti velik finančni zalogaj. Ceste niso slabe, večinoma so asfaltirane. A vse to je – po besedah enega od domačinov – prišlo dvajset let prepozno. Mladi, ki so preživljali trpljenje svojih staršev – na primer vsakodnevno vstajanje sredi noči, da si bil peš ob šestih v tovarni aluminija v Kidričevem, potem pa do pozne noči delo na kmetiji – so se že davno odselili.
Delovna mesta? Giganti – tipa steklarna, tovarna aluminija, niso privlačni za mlade in tudi ti odpuščajo presežne delavce. Turizem, ki je gotovo lepa priložnost za te kraje, se zdi da je v teh krajih še v povojih in nekako ne zaživi. Opazil sem sicer projekt turistične vasi Halonga, a v tem času – na vrhuncu turistične sezone – ni bilo opaziti prav nobenega turista. Večina Slovencev pač dopustuje na Hrvaški obali.
Pridelava vina? Pridelava vina se menda ne splača. Prodajati vino po 1 € za liter? “Raje vržem trse ven! Je vloženega preveč znoja in truda”, se je pridušala gospa. Pa vendar, nad krajem Podlehnik sem opazil mlad, zelo sodoben nasad trt. Do vsake trte je bila speljana cevka za namakanje, ki je v tem času seveda delovala. Žarek upanja, sem pomislil, a kmalu izvedel, da je “nekaj hribčkov” nad Podlehnikom kupil avstrijski investitor. On bo vino, ne samo pridelal – to znamo tudi sami, pač pa ga bo znal tudi dobro tržiti in z dobičkom prodati. To pa nam ne gre. Mi bomo raje delavci-viničarji tujcem, tako kot včasih grofom. “Zgodba iz preteklosti se nam ponavlja”, je zaključil mladenič iz Svete Trojice nad Podlehnikom.
Pomoč države? Seveda! S primernimi davčnimi spodbudami za življenje in za poslovanje v teh krajih, bi se gotovo kdo vrnil. A kaj, ko to ne gre. Davčni primež – predvsem nepremičninski davek – bo udaril najusodneje prav po teh malih ljudeh. Večina volivcev namreč prebiva v velikih mestih, je lepo zaposlena v državnih službah, voli one, ki skrbijo za razvoj državne birokracije in jo regionalni razvoj ne zanima. Večina Ljubljančanov nas tudi veselo prikima županu Jankoviću, ki že leta tarna, da mu je Janševa vlada s spremembo zakona o financiranju občin vzela 60 milijonov € in jih namenila periferiji. V Ljubljani si bomo torej gradili krasne stadione, podzemne parkirne hiše, ki omogočajo, da svojo rit pripeljemo prav v center Ljubljane, celotna pokrajina Haloz, Kozjanskega in Bizeljskega pa se nam bo demografsko izpraznila.
Res je, ne vidim prave rešitve za te (in še druge) pokrajine na obrobjih Slovenije. Se pa strinjam z dr. Štuhecom, da je potrebno rešiti severovzhodno Slovenijo. V to sem se prepričal na lastne oči med petdnevno hojo po vročini med vinogradi, po gričih, gozdovih in vaseh Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz. Morda bi takole romanje pomagalo še komu. Da bi kdaj iz Ljubljane prišlo kaj dobrega, kot se je izrazil eden od domačinov.
Foto: Aleš Čerin
