Še malo pa bo leto naokrog od zadnjih volitev. Razen velikih besed o politični kulturi in svobodi pretiranih obljub zmagovalec niti ni dajal. Ne vemo, kam bi ga uvrstili na političnem spektru, ne vemo, v kaj verjame, ne vemo, kaj so njegova izhodišča, temeljne ideje. Čas bi že bil, da se vsaj o čem, razen o Janši in Zemljariču, izjasni. Neki poskus tega bi lahko bil na Brdu, ko teden za tednom sestankujejo. To ni novost – tudi na sestanke prejšnje vlade na Brdu smo čakali do večernih poročil. Z eno temeljno razliko – tam so povedali, da bo od jutri veljalo trideset novih podrobnih ukrepov (če smo prizanesljivi, so se proti koncu nekoliko popravili).
Aktualni oblastniki pa povejo, da nekaj bo, ko bo, in naštejejo nekaj izhodišč, na podlagi katerih bi brez večjih težav reformo pripravila katerakoli ideološka opcija. Stališča za zdravstveno, šolsko, davčno in še kakšno reformo so tako ohlapna, da ne vemo, ali so prišla iz oddelka za stike z javnostmi SDS ali Gibanja Svoboda. Nam pa veliko o človeku/stranki/gibanju pove podatek o tem, koga si je izbral za sovražnike. Levica sovraži uspešne, progresivci družine, skrajni desničarji nepoznano, konservativci eksperimentiranje. Koga ali kaj sovraži vlada dr. Roberta Goloba?
Dopuščam seveda možnost, da predsednik vlade teh ljudi ne sovraži osebno, ampak zgolj kolektivno službeno. Da je moral v kampanji sovražiti Janeza Janšo ni novost ali inovativnost. Omenjen politik ima v našem prostoru najbrž toliko odbojnosti kot Herta in njena dopolnila. Ne le v strankah na levi strani dvorane državnega zbora, ampak tudi v opozicijskih partnerjih in celo v lastnih vrstah. Ampak to ni prispevek o njem. Verjamem celo, da sta oba alfa samca v času obojestranskih koristi pred leti drug z drugim zelo lepo shajala. Kdo pa je prišel na vrsto kasneje?
Poglejmo proteste. Največji so bili upokojenski. Očitano jim je bilo, da so na njih le pripadniki ene stranke, a vsak pozoren opazovalec dogajanja bo videl, da največja opozicijska stranka sama takega naboja več ne zmore zbuditi. Prišli so tudi drugi upokojenci – tisti z res majhnimi penzijami, večinoma s podeželja. To so tisti, ki so 40 let delali s poklicno šolo, danes pa jim očitajo, da si niso plačevali višjih prispevkov. Kot da je bilo to mogoče. Ti upokojenci so v času prejšnje vlade videli, da so višanja mogoča, da se krivice lahko odpravljajo, zdaj pa jih zafrkavajo s pestjo riža. Prišli so dvakrat, prišli bodo tretjič, z rdečimi karticami za avtobus iz vse Slovenije.
Druga množica je v določenem odstotku presečna tej. To so tisti, ki so si pred 40 leti gradili hiše. Danes jim očitajo, da prelahko. Tistim, ki so poceni prišli do partijskih stanovanj ali kasneje odkupili stanovanja po t. i. Jazbinškovem zakonu se seveda ne očita nič, dokler so znotraj obvoznice. Tistim pa, ki so se desetletje odrekali dopustom in vsakemu najmanjšemu luksuzu, da so lahko prišli do materiala in vse popoldneve ter vikende delali, želi ta vlada naviti davke. Ker kvadratni meter je enako luksuz. Da ne bo pomote – neko obliko nepremičninskega davka bi bilo koristno imeti, a ne palice za tiste, ki so delali in žrtvovali več. Tistim, ki so bili pridni in delali, bomo tisto, kar so zgradili tudi za potomce, obdavčili, da bomo s tem denarjem zgradili stanovanja v centru Ljubljane za tiste, ki si jih za nizko najemnino pač želijo.
Protestirali so tudi gasilci. Tisti, ki prihajamo s podeželja, vemo, da je gasilstvo (čeprav imam tu v mislih predvsem prostovoljno) vezivno tkivo skupnosti – da vzgaja mladino, skrbi za solidarnost, pomaga v nesreči, nudi vso podporo lokalni skupnosti, ki jo druge institucije v takšni meri niti niso zmožne zagotoviti. In to brez profita. Ne želim se spuščati v oceno zahtev poklicnih gasilcev, je pa vlada ob tem protestu pokazala svoj odnos do vseh gasilcev s parolami in obtožbami. Verjemite mi, da na podeželju župan ne bo dolgo obstal na funkciji, če ne bo razumel vloge gasilcev. Znotraj obvoznice, kjer za varnost pred ognjem skrbi gasilska brigada, za vse ostalo pa tisoče institucij, tega strahu nimajo. Na prostovoljstvo in predanost se jim pač ni treba zanašati.
Niso še protestirali in najbrž tudi ne bodo duhovniki. Tem bi nadomestilo za socialne prispevke iz 100 % zmanjšali na 60 %. Ponovno je pogled iz notranjosti obvoznice in pogled iz podeželja popolnoma nasproten. Če je v Ljubljani in drugih mestih kulturne, spiritualne, športne in druge ponudbe kot listja in trave, je v marsikaterem manjšem slovenskem kraju poleg gasilcev in šole edino delujoče organizirano telo župnija. To so pred dobrimi 20 leti prepoznali tudi zakonodajalci, ki so duhovnikom priznali družbeno koristno delovanje in jim iz naše skupne malhe dali dva novčiča v tolažbo za njihovo delo. V času, ko nam podeželje umira, ko so nam po letih agonij umrla društva in tradicionalni dogodki, bi tistim, ki še držijo pokonci oratorije, prenove kulturne dediščine, tedenska srečanja, mladinske skupine, obiskovanje bolnikov, lokalna praznovanja in dogodke ter drugo, raje nekaj odvzeli, kot kaj dodali. Strahu, da ne bi duhovnikov preživljali farani, po mojem še ni. Se pa vprašamo, če država lahko v Ljubljani financira množice programov in organizacij, a tega našega ubogega duhovnika pa ne morete podpreti? Z vsemi davki, ki jih plačujemo tudi mi?
Če se je upokojencem očitalo, da so to »desni protestniki«, tega kmetom pač ne moremo očitati. Začelo se je z vnašanjem idej političnega veganstva v javni diskurz. V deželi, kjer kmetijstvo životari osredinjeno ob opešani živinoreji. Nadaljevalo se je s podnebnimi spremembami. Kmete bi močno udaril tudi nespametno načrtovan nepremičninski davek, ki vsak hektar smatra za bogastvo brez primere. Sodu pa je izbilo dno norčevanje birokratov. Kmetje so različnih političnih barv – od njihovih strokovnih apolitičnih zvez, do rdečih, zelenih, modrih in rumenih kmetov. A tokrat so stavkali vsi. Mirno, brez pretiranega oviranja prometa, čeprav to znajo. Potiho so opozorili, da se ne bojijo. Enkrat so bili kmetje že med prvimi uporniki proti sistemu.
Če stopimo korak nazaj, vidimo celo sliko. Vlada si je za nasprotnika v vojni očitno zbrala podeželje. Kmete, upokojence in njihove hiše, gasilce ter duhovnike smo že omenili – kaj pa investicije? Milijarde, ki jih je prejšnja vlada iz sklada za okrevanje in razvoj razporedila po Sloveniji za obnove cest, domov za starejše, druge infrastrukture na investicijsko podhranjenem podeželju, ta vlada vleče nazaj v Ljubljano. Projekti se brez informacij zapirajo, ni pa novic o tem, kako bomo ta denar porabili drugače. Ne bom presenečen, če bo namesto nujno potrebnega mostu in doma za starejše ta vlada pač vlagala v mehke vsebine LGBT prijaznih vrtcev in programe opolnomočenja starejših, ki bodo na voljo le v mestih. Ker podeželje pač ni prioriteta. Čeprav so tudi na podeželju dobili precej odstotkov glasov.
