Te dni sta v središču pozornosti domače javnosti dve stvari: 100 dni delovanja sedanje vlade in bojkot proslave ob dnevu državnosti s strani največje opozicijske stranke. Tako prvo kot drugo kaže na vse bolj zaskrbljujoče stanje duha v naši državi.
Predsednica vlade je v zadnjih dneh večkrat komentirala delovanje svoje vlade in vsakič poudarila, da je sedanja vlada, oziroma koalicija, umirila strasti v državi. Treba je priznati, da ima prav. A ravno to je nenavadno. Sedanja vlada namreč v glavnem zgolj nadaljuje delo prejšnje, izpeljuje projekte, ki jih je zastavila že prejšnja vlada. Od slabe banke do zniževanja proračunskih odhodkov. Na tej strani praktično ne počne ničesar drugače, pomembna razlika pa je, kot rada poudari premierka, v tem, da je sedanja vlada tudi začela dvigovati davke.
Človek bi rekel, da gre za narobe svet. Kopici neprijetnih ukrepov, zaradi katerih je prejšnja vlada bila tarča neusmiljenih napadov opozicije, sindikatov, civilne in ˝civilne˝ družbe, je sedanja vlada dodala še dvig različnih davkov in … ima mir. Štrukelj tu in tam preventivno zarobanti in to je to. Čudno ljudstvo. To, žal, kaže na silovito razdvojenost Slovencev, saj kakšna polovica državljanov mirno požre marsikaj, kar jim servira levica, medtem ko je za iste ukrepe desne vlade pripravljena iti na barikade, kar na domu nadlegovati neljube jim politike in obešati njihove lutke z mostov. Še najhuje pa je, da enak pristop uporablja rudi večina medijev.
Resnici na ljubo je seveda potrebno priznati, da sedanja vlada veliko bolj pazi na svojo komunikacijo z javnostjo in nobenemu ministru ne pade na pamet, da bi, kot je to v prejšnji vladi počel notranji minister Gorenak, ko je z ritjo podiral tisto, kar so vladni pogajalci priborili s trdim delom. A tudi to ne spremeni neprijetne ugotovitve, da se pretežnemu delu levega volilnega telesa in medijev zdi preprosto nepojmljivo, da bi imeli desno vlado in so v borbi proti njej pripravljeni uporabiti vsa sredstva. To seveda dolgoročno predstavlja resno težavo, saj na tak način ni videti poti iz stanja razdeljenosti duhov.
Zvezda spora
Kot že nekaj preteklih let, je tudi letos predmet spora proslava ob dnevu državnosti in kajpak prisotnost rdečih zvezd. No, že tradicionalno spornim zvezdam se je letos pridružil še predsednik državnega zbora Janko Veber, ki je iz programa vrgel skladbo Oče naš hlapca Jerneja, kar bi v vsaki normalni državi povzročilo tak škandal, da bi inkriminirani politik zagotovo takoj odstopil. A pri nas seveda gre drugače. Veber je sebi v obrambo namečkal nek izgovor, ki mu ga je prinesel pes na repu, in s tem se je zadeva končala. Tako zanj, kot za novinarje. A kaj drugega pričakovati od človeka, ki danes mirno sodeluje pri zadevah, ki jih je še pred tremi meseci imenoval veleizdaja? Vprašanje je seveda, ali ima Veber težave z razmišljanjem, ali pa namerno neti spore med državljani?
Pa zvezda? Dejstvo je, da je rdeča zvezda simbol države, ki nam je z vojsko želela preprečiti ustanovitev samostojne države. Dejstvo je tudi, da je pod rdečo zvezdo bilo pobitih nešteto političnih nasprotnikov in civilistov in je zato za mnoge preprosto krvav simbol. Dejstvo pa je tudi, da je za mnoge rdeča zvezda simbol osvobodilnega boja. Resnic je pač vedno več, a sam sem prepričan, da simboli, ki za mnoge predstavljajo trpljenje in teror, ne glede na svoje pozitivne plati, na proslave in v imena ulic in trgov, pač ne sodijo. Tako kot je že zapisalo Ustavno sodišče v odločbi glede poimenovanja Titove ulice.
Kljub vsemu pa si kot Slovenci in državljani samostojne države, ne bi smeli vzeti pravice udeležiti se proslave ob rojstnem dnevu naše države, četudi se tam pojavljajo simboli, ki nas prizadenejo. Bojkot proslave ne koristi nikomur, je le olje na ogenj tistim, ki bi si radi prisvojili državo.
Zato se mi zdi nerazumljivo početje SDS in njej naklonjenih medijev, ki jim ni dovolj, da so bojkotirali proslavo, ampak se za nameček s prostaškimi in poniževalnimi komentarji spravljajo nad tiste na desni, ki so se proslave kljub rdečim zvezdam udeležili. S čimer še bolj demonstrirajo logiko, da kdor ni z nami, je proti nam. Kdor ne misli tako, kot mi, je naš sovražnik. To je totalitarna logika, ki bi jo še najlažje postavil ob bok prej omenjenemu ravnanju predsednika državnega zbora. In prav v tem ležijo slabi obeti za prihodnost: obe, po raziskavah javnega mnenja, najmočnejši stranki, se vse bolj pospešeno radikalizirata. SD zato, ker je odšel njen predsednik, SDS pa zato, ker je ostal.
Vir fotografije: blitz.blog
