Prve dni novega šolskega leta nas je presenetilo kar nekaj novosti. Ena izmed njih tudi dobrodošla. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v okrožnici, ki jo je poslalo šolam, le-tem prepovedalo razdeljevanje promocijskih gradiv, s katerimi so v preteklosti vsi mogoči ponudniki vsako leto zasuli naše otroke. Do prepovedi je prišlo na pobudo Zveze potrošnikov Slovenije in seveda staršev, ki smo lahko leta le nemočno opazovali, kako se na desetine in stotine ponudnikov poskuša preko javne šole priklopiti na tak ali drugačen vir zaslužka. Seveda pod sloganom, da je za naše otroke dobro le najboljše. Prepoved razdeljevanja promocijskih gradiv je majhna, a pomembna zmaga civilne družbe, v tem primeru staršev šolarjev, ki daje upanje, da bomo počasi, meter za metrom, vendarle uspeli državo iztrgati iz rok pohlepnežev, ki preko javnega sektorja neusmiljeno grabijo po našem osebnem in skupnem premoženju.
Žal, pa je novo šolsko leto prineslo tudi nekatere manj pozitivne novosti, tudi kakšne, ki pravzaprav niso prinesle nobene nove vsebine, ampak so le površinske. Prišlo je do preimenovanja nekaterih predmetov; športna vzgoja po novem imenovana šport. Likovna vzgoja bo odslej likovna umetnost, glasbena vzgoja pa glasbena umetnost. Po besedah ministrstva naj bi do preimenovanja prišlo zaradi želje po brisanju delitve na vzgojne in izobraževalne predmete. Seveda se sprašujem, koga je ta delitev motila? Sploh, ker bi naj namen teh predmetov v resnici bil spoznavanje umetnosti in torej spodbujanje ljubezni do nje. Kar seveda v resnici je vzgoja. Morda pa si nekdo preprosto želi iz šole izgnati še zadnje ostanke odgovornosti za vzgojo, vse druge vzgojne elemente so namreč oblastniki v gabrovih devetdesetih že uspešno izkoreninili. A četudi gre le za površinsko spremembo, se mora človek vprašati, zakaj prav zdaj? Če nič drugega, bo potrebno prilagoditi vse dokumente in zakonodajo, v katerih so omenjena stara imena predmetov. Morda tega ni veliko, a ko seštejemo vse šole v državi, se gotovo nabere za nekaj sto tisočakov ali celo milijonov stroškov. V časih, ko država mrzlično išče, kje se da prihraniti, ko upokojencem grozijo nova znižanja pokojnin, ko se šušlja o odpuščanju v javnem sektorju in ko vlada brezobzirno uvaja nove in nove davke, po drugi strani brez potrebe razmetava z denarjem davkoplačevalcev. A niti najmanj ne dvomim, da bo tudi s to spremembo kdo zaslužil.
SMS vzgoja
Najpomembnejša pridobitev novega šolskega leta pa je eAsistent. Že pred leti se je govorilo, da bomo dobili e-redovalnico in da bomo lahko starši kar po elektronski poti izvedeli vse o uspehih, neuspehih in stranpoteh naših nadobudnežev, a v prvih letih se je za uporabo odločilo le malo šol, zato sem predvideval, da je projekt ostal na obrobju. Potem pa so nas na prvem roditeljskem sestanku v novem šolskem letu razredniki presenetili s ponudbo za eAsistenta. Gre za spletno orodje, ki naj bi glede na informacije na spletni strani, celovito pokrivalo vse procese in podatke v šolskem vsakdanu. Ker vseh šolskih procesov ne poznam, se bom omejil le na usluge, ki jih eAsistent ponuja staršem. V osnovnem paketu, ki je za starše brezplačen (ne pa tudi za šolo, ki jo uporaba eAsistenta menda letno stane več tisočakov), nam ponujajo pregled urnika in šolskega koledarja, možnost odjave malice in kosila ter komunikacijo z učitelji, vključno s prijavo na govorilne ure. Vse te usluge so staršem na večini osnovnih šol v resnici na voljo že danes in sicer preko šolskih spletnih strani in elektronske pošte.
Prava poslastica pa je paket PLUS, ki ga staršem ob plačilu naročnine omogoča tudi obveščanje o ocenah, izostankih, napovedanih ocenjevanjih in pohvalah. Paket staršem omogoča tudi časovne nastavitve obveščanja. Namen časovnega zamika obveščanja je po besedah ponudnika storitve spodbuditi komunikacijo med otrokom in starši, saj bi naj otrok tako imel priložnost staršem sam povedati za oceno ali jih obvestiti o ˝špricanju˝. Argument ponudnika seveda ne zdrži, saj otroku ne ostane prav veliko manevrskega prostora za odločanje, povedati staršem, če ve, da bodo tako ali tako v vsakem primeru v nekaj dneh izvedeli. To poimenovati ˝spodbujanje komunikacije˝ je naravnost sarkastično.
Podobno problematična je funkcija obveščanja o napovedanih ocenjevanjih. Namen je jasen, otroka spodbujati pri učenju. Ali drugače povedano, otroku odvzeti odgovornost zase. Ne le, da mu s tem odvzamemo odgovornost za naslednji teden, ampak ga prikrajšamo za priložnost, da se nauči prevzemati odgovornost zase. Za vse življenje.
Nadzor namesto vzgoje
Da je prevladujoč vzgojni koncept v zadnjih dveh ali celo treh desetletjih zašel v slepo ulico, je že dolgo očitno. Skrb za varnost otrok, oziroma strah pred nevarnostjo, sta otroke prikovala bodisi v preživljanje časa pod nadzorom v popoldanskem varstvu, ali na varnem doma za računalnikom, s čimer smo jim odvzeli potepanje, eno od pomembnih življenjskih šol. Nekatere šole z napovedanim spraševanjem, ki ga utemeljujejo z argumentom, da ocenjujejo znanje in ne želijo iskati neznanja, otrokom jemljejo priložnost za razvoj, saj bi otroci z razmišljanjem in kalkuliranjem, ali se bodo učili ali ne, imeli priložnost razvijati sposobnosti za ravnanje v nepredvidljivih situacijah.
Posledica je seveda, da so mnogi otroci danes premalo samostojni, prav tako se mnogi starši premalo ukvarjajo z otroki. A eno in drugo sta vprašanji vzgoje in vrednot, zato zahtevata ustrezno reševanje, torej z drugačnim pristopom k vzgoji. Spletno orodje eAsistent pa je orodje v slogu velikega brata, ki staršem omogoča skoraj popoln nadzor nad otrokom. Ki bo morda komu tudi kratkoročno pomagalo, dolgoročno pa bo otroke le še dodatno prikrajšalo za šolo življenja. Odrasli bodo seveda v nesamostojne in nepodjetne ljudi, ki bodo čakali, kaj bo država naredila zanje. Zveni znano?
P.S: Pri tako velikem projektu, ki med drugim na medmrežje daje podatke o naših otrocih, vključno z njihovimi ocenami, bi pričakoval, da bo vse niti v rokah imelo ministrstvo. A nisem na to temo z njihove strani slišal niti besedice. Zdi se, kot da je vsa stvar povsem v rokah zasebnega ponudnika. Minister Jernej pa nič. Tako dobi človek ponovno občutek, da je kljub krizi ponekod v javnem sektorju denarja še vedno preveč.
Vir fotografije: wikipedia
