Verjetno se ne bi zmotili, če bi zatrdili, da bi sedanja opozicija, če bi bile volitve v kratkem, ponovno izgubila. Demokrati po vsej verjetnosti (spet) ne bi priplezali do relativne večine in desnosredinski blok v celoti bi bil verjetno kar precej odmaknjen od parlamentarne večine. Zato se porajajo vprašanja, kako ta gordijski vozel vendarle presekati.
Vabljivi Virantov zgled?
In vedno, kadar se začne govoriti o kakem novem političnem projektu na desni ali o perspektivnih posameznikih v vrstah sedanjih strank, hitro pridemo do lajnanja o nujnosti preseganja dosedanjih delitev in odpiranja “proti sredini”. Seveda, vsake volitve se dobijo tam. Ravno tako je treba računati na potrebo po zagotavljanju znosnega sožitja med Slovenkami in Slovenci, ki imajo na preteklost, sedanjost in prihodnost včasih kar diametralno nasprotna stališča. A če je res, da v sredini pade odločitev o zmagoviti stranki in koaliciji, se pot do uspeha vsaj v Sloveniji ne začne tam. Celo v Nemčiji se je Angela Merkel sicer globoko zajedla v sredino in glede na rezultate z vzhoda Nemčije pridobila celo volivce, ki so prej kot naviti obkrožali postkomuniste, a če ne bi najprej suvereno pometla s konkurenco na Bavarskem in v Baden-Württembergu, bi se lahko za zmago obrisala pod nosom. Najprej je morala zmagati v Cloppenburgu, šele potem je postala mogoča prej neverjetna zmaga v Potsdamu.
V Sloveniji, kjer so idejne delitve izrazitejše kot na Nemškem, je stvar še bolj pereča. Ne gre se torej zanašati na ponovitev femonena Gregorja Viranta. Zanj resda nisem čisto prepričan, da bo njegovo ime čez deset let še komu kaj povedalo, a možakarju je uspel neverjeten podvig, da je v dveh letih z (virtualnih) tridesetih, morda celo petdesetih odstotkov zdrsnil tako rekoč na ničlo. Tokrat nas sicer bolj zanima, kako se mu je uspelo tako visoko dvigniti, ne to, kako je lahko tako nizko padel. Je pač bil v pravem trenutku na pravem mestu. Ker ni bil ne Janša ne Janković, so mu bili volivci nekaj tednov pripravljeni jesti iz roke. Žal so mu obenem pripisali še mesijanske atribute. In ker mesija vsaj po običajnih predstavah ne greši, so ga ob prvem izpričanem grehu zapustili. Možakar danes za svojo nesrečo sicer krivi tistega, ki je izblebetal zgodbo s pogodbami postrani, a bi do padca zaradi pripisovane mu narave brez greha prišlo slejkoprej.
Glasovi se začnejo zbirati drugje
Ko so odpadli mesijanski obeti, se je nenadoma izkazalo, da Virant in Državljanska lista zares zvestih volivcev pravzaprav nimata. Kar nas vrne k izhodišču. Vsaka stranka z ambicijo po prvem ali vidnem mestu mora z zbiranjem glasov začeti v jedru, na levi ali na desni. Šele, ko so glasovi tam varno v žepu, se lahko “odpira”, tudi po mili volji. Čim širše bo odpiranje, bolj ji bo slovenski prostor za to hvaležen. A odpiranje ni, kakor je mislilo toliko politikov z desne v Sloveniji predvsem v devetdesetih letih, v tem, da ob vsaki priložnosti kažeš, kako preziraš volivce, ki bi morali biti tvoji jedrni, in kako zelo si navdušen nad vsem, kar je zanje grozota. Takšno razumevanje “dialoga” je pokopalo že marsikatero stranko, ki je nekoč segala na politični Olimp. Navsezadnje ostaja dejstvo, da se je od vseh politikov z desne najgloblje v sredino prerinil prav Janez Janša. Leta 2004, v vzhodnih predelih države tudi leta 2008 in še celo 2011. Ker si je najprej zagotovil dovolj glasov na desni, da je sploh postal resnično konkurenčen za relativno zmago.
Foto: NSi
