Pred dnevi je po medijih zakrožila novica o tem, da je škofjeloški Center za socialno delo zakonskemu paru začasno odvzel vseh sedem otrok. Novice so bile relativno skope, tako si človek težko ustvari verodostojno sliko, a redki objavljeni podatki vendarle puščajo za seboj več kot le senco dvoma, da je skrajni ukrep Centra za socialno delo resnično upravičen in primeren. Kar ne nazadnje potrjuje tudi hiter odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki bo predlagalo nadzor nad postopki Centra, in to kljub temu, da še niso dobili pritožbe na odločitev o odvzemu.
Dvom v upravičenost ravnanja Centra je seveda spodbujen tudi, z blago rečeno slabimi izkušnjami z delom socialnih centrov v preteklosti, denimo v primeru koroške deklice.
Vera kot opij za otroke
Da je družina Hojkar Šavli nenavadna, ni nobenega dvoma. Celo s tem bi se lahko strinjal, da življenjski slog obeh staršev v določenih pogledih za otroke in njihov razvoj ni ravno najbolj idealen. Vendarle pa hudo dvomim, da je odvzem otrok pravšnji ukrep, ki jim bo zagotovil lepšo prihodnost. Vedno se je treba vprašati, kam bodo ti otroci šli? H kakšnim družinam? V dom? Razbitje družine je pač skrajen ukrep, ki je za otroke v vsakem primeru huda čustvena preizkušnja in situacija mora biti res brezupna, da bi posegli po takšnem ukrepu. Direktorica škofjeloškega Centra seveda trdi, da je situacija bila skrajno nevarna in brezupna. Pa je temu res tako?
Iz tistega, kar sem zasledil v medijih, v to resnično ne verjamem. Na fotografiji družine, ki je bila spomladi objavljena v Nedelu, je družina videti kar dobrovoljna. Otroci so svetlih obrazov, nobeden izmed njih ne daje vtisa, da je nesrečen. Tudi podatek, da pri hiši ni televizorja, radia in dostopa do interneta, v današnjem času ne pomeni nič slabega. Res je nenavadno, da starša že nekaj let nista bila v trgovini, ampak otroci niso lačni. In dejstvo, da jedo dan ali dva star kruh, ne pomeni nič slabega. Pred štirimi desetletji smo več dni star kruh jedli v vsaki družini. Pravzaprav je katastrofa, da se dandanes na tone en dan starega kruha pomeče v smeti.
Hude besede so zapisali v odločbi o odvzemu. Da je denimo v družini prisotna “religiozna zloraba otrok”, da starši otroke “čustveno zlorabljajo”, da je v družini prisotno fizično nasilje ter, da starši zanemarjajo skrb za šolanje in zdravje otrok. Če se najprej lotimo slednjih argumentov, je že iz objavljenih podatkov razvidno, da očitki ne držijo. Do letošnjega šolskega leta je namreč mati poučevala otroke na domu, kar zakon dovoljuje, v letošnjem letu pa so otroci začeli hoditi v šolo. Po podatkih iz medijev so starši otroke tudi pošiljali na sistematske preglede. Tako se resnično sprašujem, na kakšni podlagi so socialni delavci zapisali argumente o zanemarjanju skrbi za šolanje in zdravje otrok? Še več, to, da so otroci začeli hoditi v šolo, postavlja v čudno luč argumente Centra, da starši niso pripravljeni sodelovati s Centrom in odklanjajo njegovo pomoč.
Še posebej pa bode v oči trditev o religiozni zlorabi otrok. Zanimivo bi bilo izvedeti, kakšne strokovne kvalifikacije ima tisti, ki je postavil takšno diagnozo in na kakšen način jo je utemeljil. Že mogoče, da so starši otrokom grozili s božjo jezo, ampak za božjo voljo, ali zaradi tega vzamete otroka iz družine? Koliko otrok so doslej odvzeli staršem, ker so otrokom rekli, da jih bodo odnesli cigani, če ne bodo pridni? Razlika je seveda očitna – v veri, tem opiju za ljudstvo. Mimogrede, ko smo že pri drogah – koliko mladoletnih odvisnikov Centri za socialno delo odvzamejo staršem? Najbrž samo tiste, katerim starši ne zagotavljajo ustreznega okolja za psihofizični razvoj.
In od kod je med mladoletniki toliko težav z uživanjem drog in alkohola, če pa Centri za socialno delo tako vestno umikajo iz družin ogrožene otroke?
Mediji kot vir informacij socialnih služb
Najbolj bizarna pa je informacija, objavljena v medijih, da se je Center za socialno delo začel z družino ukvarjati potem, ko je bila spomladi predstavljena v prispevku v Nedelu. Človek se namreč vpraša, čemu služi vsa razvejana mreža socialnih služb, s socialnimi delavci po šolah, v Centrih za socialno delo in še kje. Škofja Loka pač ni New York ali London in družina, kakršna so Hojkarjeva, se ne more kar tako skriti, še zlasti, če živi v samem središču mesta. Konec koncev so nekje zagotovo na dosegu roke obstajali podatki o veliki družini, v kateri je zaposlen samo oče. O družini, ki je glede na podatke pogosto dobivala obleke pri dobrodelnih organizacijah. O družini, ki je pet od sedmih otrok šolala doma. In o družini, ki živi tako neobičajno življenje. A je Center za socialno delo zanjo izvedel šele iz medijev, kjer niti ni bila predstavljena zaradi stiske, temveč zaradi nenavadnega življenjskega sloga. Zlonamerni bi utegnili reči, da zaposleni na Centru, namesto da bi iskali pomoči potrebne, berejo časopis.
Vsaj zaenkrat je videti, da zadeva močno smrdi. Morda se bo izkazalo tudi drugače. Celo zelo verjetno je, da bo inšpekcija ugotovila, da je Center postopal po pravilih. In bodo na koncu kratko potegnili tisti, ki so ali bodo opozorili na napake, kot se je to v primeru koroške deklice zgodilo eni od tožilk. Ker vrana vrani pač ne izkljuje oči, še zlasti, ker verjetno ne gre za napako socialnega delavca, ampak za sistemsko težavo, zaradi katere je velikokrat slišati kritike, da so centri za socialno delo namenjeni sami sebi. Ena razbita družina je pač majhna cena, še zlasti, če je “patološko religiozna”.
Vir fotografije: Blitz blog
