Že nekaj let je več kot očitno, da slovensko poslovno okolje ni več doraslo duhu časa in preprosto povedano, več ne omogoča dolgoročnega preživetja v globalnem okolju. Mnogi mlajši ekonomisti so sicer že leta opozarjali, da drvimo v brezno, a je skoraj dve desetletji trajajoča nenehna gospodarska rast politiki in, če hočete, tudi državljanom, nudila zavetje pred zoprnimi predlogi mladoekonomistov. In čeprav jim danes velik del volivcev, predvsem z desne strani političnega spektra, priznava, da imajo prav, je potrebno biti pošten in priznati, da smo sredi Janševega prvega premierskega mandata tudi mi v večini stopili na njegovo stran, ko je oportuno odrekel podporo idejam mladoekonomistov in se priklonil dotedanji ekonomski politiki svojih liberalnodemokratskih predhodnikov. Politiki, ki je v obdobju svetovne gospodarske rasti še dajala utvaro uspešnosti, a je nato v času recesije pokazala vse svoje katastrofalne razsežnosti.
Čas, ki nas postavlja pred hude preizkušnje, in tiste, ki se ne znajo prilagoditi, potiska pod vodo, po drugi strani ponuja velike možnosti tistim, ki se znajo prilagoditi. Prav je imel predsednik države in nekdanji premier Pahor, ko je govoril o velikih potencialih in o tem, da moramo iz krize priti kot zmagovalci, a seveda to ni enostavno. Zmagovalci bodo tisti, ki bodo inovativni, hitri, učinkoviti in prilagodljivi. Takih je v Sloveniji ogromno. Vse naštete lastnosti so namreč nadvse skladne z našo mentaliteto. Seveda pa to ne pomaga, če po drugi strani povsod naletimo na ovire. In kar je najbolj žalostno, ovire postavlja država z dolgotrajnimi birokratskimi postopki, nesposobnostjo zagotoviti plačilno disciplino, nedelujočim pravnim sistemom in z okorno delovnopravno zakonodajo.
Dober trg je mrtev trg
Polemika o tem, da je naš pravosodni sistem na psu, bržčas ni potrebna, saj se o tem strinja ogromna večina državljanov vseh barv. Odličen prispevek Jožeta P. Damjana bi moral prepričati še zadnje dvomljivce. Tudi polemika o neučinkovitem birokratskem aparatu ni potrebna, prav tako očiten problem je tudi plačilna nedisciplina.
Zatakne pa se pri delovnopravni zakonodaji. Čeprav podjetniki in ekonomisti že desetletje opozarjajo, da je potrebno delovno zakonodajo narediti bolj prožno, se je še vsak poskus sprememb končal s kozmetičnimi popravki, medtem ko je osnovni koncept zakonodaje ostal v starih okvirih socialistične miselnosti. Glavni poudarek je na varnosti zaposlitve. Kar se na prvo žogo seveda sliši v redu, v resnici pa je mlinski kamen, ki duši celotno gospodarstvo, državo in dovolim si trditi, tudi veliko večino državljanov, le da se večina tega ne zaveda.
Delovna zakonodaja ključno oblikuje trg delovne sile. Že sam izraz trg se bo komu zdel grozen, trg je vendar zlo, proti kateremu smo se borili vseh petinštirideset let socializma, a tako zgodovina, kot naš vsakdan nas učita, da se svet vrti okoli trga. Konec koncev tudi hrano in toaletni papir kupujemo na trgu. Od tega je odvisno naše preživetje. In če smo torej odvisni od trga, je jasno, da je najpomembnejše, da je trg kar se da živahen.
Prav nič drugače, kot pri trgu življenjskih potrebščin, ni pri trgu dela. Zdrav trg je tisti, ki spodbuja napredek, zdravo konkurenco in iskanje priložnosti. In zdrav trg je že po definiciji tisti, na katerem se veliko dogaja. Seveda drži, da je pri tem potrebno zagotoviti tudi pravice delavcev, denimo pravico do varnosti zaposlitve, a v ustreznem sorazmerju z drugimi pravicami delavcev in delodajalcev. Vsekakor na način, ki ne duši živahnosti trga dela. Kar pri nas, žal, ne velja.
Slovenski trg dela je klinično mrtev. Najočitnejši dokaz je, da kljub za delodajalce izredno neprožni delovni zakonodaji, število brezposelnih narašča, vse več med njimi je trajno brezposelnih in vse več je mladih. Če temu prištejemo še dejstvo, da velika večina mladih ne more dobiti zaposlitve za nedoločen čas, je očitno, da trg dela ne deluje.
Eden ključnih razlogov je prav rigidnost zaposlitvene zakonodaje, ki, če dobro razmislimo, ne koristi nikomur. Razen seveda lenuhom, sindikalistom in nekaterim politikom. Zgodba je klasičen kavelj 22. Ker je stalna služba tako velika vrednota, mnogi, ki jo imajo, ne razmišljajo o zamenjavi, čeprav bi si jo velikokrat želeli. Mnogi se zaradi varnosti tako odpovejo svojim sanjam in s tem pogosto spremembi, s katero bi bili uspešnejši, zadovoljnejši in bi tudi družbi dali več.
Ker torej ljudje ne menjavajo zaposlitve, je trg delovne sile klinično mrtev. Je poln iskalcev zaposlitve, ki pa nimajo kam, ker je ponudbe malo. Namesto da bi se vsak dan na trgu dela vrtelo nekaj odstotkov obstoječih delovnih mest, se obračajo le nova delovna mesta, ki pa jih je premalo, da bi trg lahko zaživel.
S tem izgubljamo vsi. Tako tisti, ki še iščejo zaposlitev, kot tisti, ki bi si želeli početi kaj drugega, pa ne upajo tvegati. Pa tudi tisti, ki se jim ne ljubi delati, a se počutijo varne in se zato ne potrudijo spremeniti delovnih navad. In nenazadnje delodajalci, ki zamujajo poslovne priložnosti, ker zaradi tveganj ne upajo zaposlovati. In tako se začaran krog vrti naprej.
Vir fotografije: slowakeibusiness
