R. Novak, Domovina: Namesto da zvišujemo davek na dohodek pravnih oseb, ga raje ukinimo. Bo vsem bolje.

Zgodba o Irski, Applu in Evropski komisiji je te dni v ospredje medijskega poročanja in javnih razprav spet pognala debato o obdavčevanju dobičkov v globaliziranem in digitaliziranem svetu 21. stoletja.

O tem kaj je pravično, kaj gospodarsko učinkovito, kaj maksimizira blaginjo … in kdo ima o vsem tem pravico odločati – nadnacionalni birokratski aparat v Bruslju ali predstavniška oblast v suverenih državah.

Menim, da večina komentarjev temelji na popolnem nerazumevanju ekonomskih dejstev. V želji, da prispevam h konstruktivnejšemu dialogu, jih bom nekaj razgalil.

Manipulacije z retoričnimi konstrukti

Privič. Podjetja ne plačujejo davkov, ljudje plačujejo davke. Retorični konstrukti: »obdavčili bomo korporacije«, »naj korporacije plačujejo davke namesto delavcev« in tako dalje, skrivajo bistvo: breme vsakega davka nosi človek (ne neka abstraktna entiteta »korporacija«).

Breme davka na dohodek pravnih oseb konkretno: delničarji, delavci in potrošniki (slednjih preko višjih cen).

V zadnjih desetletjih se je nabralo tudi veliko tako teoretske kot empirične strokovne literature, ki ocenjuje breme na plečih od teh skupin (pregled ponudi recimo Ben Southwood).

Ugotovitve kažejo, da običajno več kot polovico bremena tega davka pade na delavce v obliki nižjih plač. Predpostavka največjih navdušencev nad »obdavčevanjem korporacij«, da bodo z njim obdavčili bogate in nekako koristili revnim, je torej zmotna.

Škodljivost davka na dohodek pravnih oseb

Drugič. (Visok) davek na dohodek pravnih oseb jasno odvrača investicije. To zavira rast in podjetništvo ter zmanjšuje stopnjo inovativnosti.

Je tudi en od administrativno najbolj zahtevnih davkov. Ker je dohodek pravnih oseb zelo mobilen, v primeru multinacionalk pa so denarni tokovi prisotni v mnogih jurisdikcijah hkrati, je določanje davčne osnove vselej zapleteno.

To vodi v visoke stroške tako na strani pobiranja kot na strani podjetij, ki skušajo vse kompleksnejšo zakonodajo upoštevati (nekatera pa tudi zaobiti – zato verjetno ne preseneti, da višje stopnje tega davka povezujemo tudi z večjo prisotnostjo spornega lobiranja na eni in neformalne ekonomije na drugi strani).

Manj investicij pomeni nižjo produktivnost torej manj delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Višji administrativni stroški za podjetja pomenijo vstopno oviro malim podjetjem, kompleksna zakonodaja pa seveda potrebuje tudi velik birokratski aparat, ki jo bo izvajal.

Več lahko preberete na domovina.je.