Pred kratkim je EU komisija objavila analizo napredka pri odpravljanju makroekonomskih nesorazmerij pri članicah EU. V tem okviru je objavljeno tudi poročilo o Sloveniji[i]. Ta analiza je v mnogočem povedna, seveda če je ne beremo zgolj iz vidika tehnično-ekonomskih podrobnosti, temveč celovitejše in hermenevtično, kar je »med vrsticami« in kar je v tekstu implicitno, latentno in v kontekstu. Treba pa je poznati celo vrsto podatkov in biti usmerjen v primerjalne perspektive. Sam sem z branjem tega teksta (ter analize, ki se nanaša na Avstrijo) pridobil nove vpoglede v delovanje in bodoči razvoj EU. Mimogrede, tu se kažejo precej pesimistični trendi.
Glede avtorstva sklepam, da je več avtorjev, verjetno je eden iz Slovenije (na koncu poročila je navedenih vsaj deset referenc v slovenščini). Avtorje omenjam, ker je to poročilo precej naklonjeno do Slovenije, zlasti če ga primerjam z avstrijskim poročilom. Je to dobro ali slabo? Pustimo to za zdaj ob strani.
EU Komisija opaža napredek na področju pokojnin in zdravstva ter razdolževanja
Poročilo že na začetku obelodanja, da je Slovenija naredila velik napredek pri odpravljanju makroekonomskih nesorazmerij, ki so bila izrazita v času krize, torej od 2009 do nekje 2013. Za razliko od domačih kritikov vlade, pa ravno njej oz. ekonomski politiki (sustained policy action) pripisuje zasluge za gospodarsko rast, sanacijo bank in zmanjševanje slabih kreditov ter zmanjševanje javnega dolga. Tu bomo videli, da Komisija uporablja podobno argumentacijo kot Cerarjeva vlada, namreč, da se je dolg zmanjšal v odnosu do BDP, ne omenja pa, da se je v absolutno oz. vrednostno oziru celo povečal. V času zdaj že odstopljene vlade za tri milijarde evrov!
Glede dolga tudi zvemo za obstoj zasebnega dolga (poslovni subjekti plus gospodinjstva), ki da znaša 81 % BDP (v 2016). Vendar to za Komisijo ni sporno, saj govori o razdolžitvi gospodarstva, čeprav skupni dolg dosega skoraj 160 odstotkov BDP. To pa ni problem v očeh Komisije, (verjetno) zato, ker je v drugih državah še slabše oz. so bistveno ali precej bolj zadolžene (med njimi tudi omenjena Avstrija).
Prav tako poročilo ocenjuje, da so bili narejeni premiki na področju pokojnin in zdravstva. Upadel naj bil delež revnih prebivalcev oz. tveganja revščine in socialne izključenosti. Neenakost v prejemkih je majhna, trg dela deluje. So pa tudi problemi. Poročilo večkrat poudari, da velik del upokojencev živi na robu revščine. Največji izziv pa je staranje prebivalstva in pritisk na zdravstveno in pokojninski blagajno ter na reformo dolgotrajne oskrbe ter na celotno fiskalno situacijo. Vendar pa to velja tudi za Avstrijo (in druge članice), razen tega naj bi ta problem postal aktualen v naslednjih obdobjih. Kar pomeni, da ga zdaj niti ni treba reševati (demografski sklad ni omenjen).
Kaj EU komisija izpostavlja kot (delno) problematično?
Poleg posledic, ki jih povzroča staranje družbe in negativni demografski trendi, poročilo izpostavlja določene problematične vidike, vendar pa nobeden od njih ni tako akuten v očeh Komisije, da bi zahteval takojšnje ukrepanje ali bi bistveno odstopal od opazovanega stanja ali trendov v drugih državah. Tipičen primer je javni dolg. Po mnenju avtorjev poročila predstavlja tveganje za javne finance, vendar pa se zmanjšuje. S tem je ta vidik zrelativiziran. Ugotavlja se tudi obstoj strukturnega deficita, se pravi, da država dolgoročno več troši kot ustvarja, vendar tudi v tem primeru ni ugotovljeno, da bi to predstavljajo oviro za javnofinančno konsolidacijo. Nominalni proračunski deficit pa se itak manjša oz. je bil lani že spremenjen v majhen suficit (tega poročilo še ne vključuje). Vidimo tudi, da Komisije nekako ne zanima, kako vlade operirajo v teh primerih. Spet verjetno zato, ker ima večina članic tovrstne probleme (povprečje proračunskega deficita v EU je 1.5 % BDP, v evro območju pa še več). Sploh večina članic (vlad) ima več izdatkov kot prilivov v državno blagajno (glej Eurostat, Provision of deficit and debt data, 2017). To pokrivajo z zadolževanjem. To velja denimo tudi za Avstrijo (ne pa za Nemčijo, čeprav ima ta še vedno javni dolg nad 60 odstotki BDP, kar pomeni kršitev mastrijskih kriterijev).
Sicer poročilo navaja, da imajo pri nas upokojenci večje tveganje revščine kot je povprečje v EU. Kot je znano, je povprečna pokojnina 612 evrov, kar je pod ravnijo, ki še zagotavlja dostojno življenje (615 evrov). Imamo pa zato stranko upokojencev, ki že 20 let politično dobro kotira. Le zakaj? Iz poročila izvemo tudi, da imamo nadpovprečno število mladih, ki so zaposleni za določen čas oz. v prekarnem razmerju (str. 34). Podatek o tem, da je malo starejših zaposlenih in da imamo precej dolgotrajno brezposelnih, pa je poznan že dalj časa.
Nadalje se izpostavlja stagnacijo v produktivnosti in premajhne zasebne in tuje investicije (javne investicije z 18 odstotki BDP so sicer nad EU povprečjem, seveda pa je tu precej sredstev iz EU skladov). Zanimiva je trditev o tem, da ima Slovenija nadpovprečni delež državnega lastništva in da imamo močan državni intervencionizem. Zanimivo pravim zaradi tega, ker avtorji ne pridejo do kakšnega posebnega sklepa. Recimo, da gre za varianto državnega kapitalizma in ne za kakšne »kaprice« te ali one vlade.
Omenim naj še področje raziskovanja (RRD). Tu namreč najdemo trditev, da je raziskovalna učinkovitost manjša zaradi tega, ker javno financiranje ne upošteva dovolj meritokratskega kriterija (v poročilu je formulacija, da ni upoštevan performance-based kriterij). Z drugimi besedami to pomeni, da se javna sredstva za raziskovanje delijo po lobističnih in političnih merilih. To je seveda velika nezaupnica Javni agenciji za raziskovanje (ARRS) in pristojnemu ministrstvu. Priznati pa velja, da za to trditev v omenjenem poročilu ni navedenih kakšnih dokazov ali referenc (ki vsekakor obstajajo). Večkrat v analizi stanja v Sloveniji in tudi v Avstriji naletimo na trditve, za katere avtorji ne navajajo konkretnih virov oz. argumentov (bi jih pa morali).
Ka EU Komisija izpostavlja kot pozitivno
V prvi vrsti je to gospodarska rast. Ni pa omenjeno, da je to posledica konjunkture v Nemčiji in drugod ter politike nizkih obrestnih mer, ki jo vodi Evropska centralna banka. To namreč pomeni, da je ta rast začasna in da se lahko vsak trenutek sprevrže v drugo smer, v zmanjšanje izvoznega povpraševanja in v dvig obrestnih mer. To bi seveda zelo vplivalo na procese razdolževanja, na javnofinančni položaj in na celotno socio-ekonomsko situacijo. Ali drugače, spet bi prišlo do makroekonomskih nesorazmerij. Kot rečeno, avtorji poročila oz. Komisija so tu optimisti in scenarija z manjšimi zastoji ali celo z obratom v negativno smer, ne predvidevajo ( čeprav bi ga morali).
Kot izrazito pozitivno je ocenjen izobraževalni sistem, pretežno tudi zdravstvo. Celo več: avtorji poročila še nikdar niso slišali, da se Slovenci pritožujejo zaradi čakalnih vrst. Oni navajajo drugačne podatke, da zdravstvo zadovoljuje vse potrebe in da je dostopno. Je samo podatek, da je se je rahlo povečalo število tistih, ki se pritožujejo glede čakalnih vrst, vendar je takih le 13 odstotkov. Razen tega je (naj bi bilo) zdravstvo zelo učinkovito (str. 22-24 ter str. 32). V socialnem pogledu je Slovenija egalitarna družba z majhnimi razlikami v prihodkih ter z relativno majhnim tveganjem za revščino (stanje se tu celo izboljšuje).
Čudi lahkotnost, s katero Komisija obravnava zlasti sanacijo bank ter posledice staranja in absolutizira trenutno gospodarsko rast. Od evropskih ekspertov bi pričakovali več. Tudi to, da se podpišejo pod svojo ekspertizo.
Se nadaljuje …
[i] Country report Slovenia, 2018 (Avtorji poročila so opredeljeni kolektivno oz. so anonimni, zapisani kot sodelavci Komisije – Commission Staff Working Document).
