Ta prispevek ni namenjen tistim, ki zagovarjajo levičarsko ideologijo z vsemi možnimi variacijami od komunizma in woke ideologij do ekoterorizma, temveč tistim, ki se imamo težavo braniti v razpravah s prvorazrednimi, ki nas šokirajo z neumnostmi, ki jim sami bodisi verjamejo ali pa tudi ne verjamejo. Večkrat sem omenil, da sledenje »višjim (ideološkim) ciljem« opravičuje vsa sredstva, tudi laž, krajo in uboj, da o kakšnih manjših zdrsih ob obče civilizacijske kulture sploh ne omenjamo.
»Spomnimo se prejšnje vlade, kjer so ventilatorji tudi ostali v skladišču,« je izjavila Erika Žnidaršič v Tarči 11. 1. 2024, približno 52. minuta) ob razgovoru z Lenartom Žaubijem (poslanec Gibanja Svobode) v zvezi z nabavo 13.000 namiznih računalnikov. Za družbenopolitične delavce/ke, podpornike in volivce sedanje vlade ta stavek seveda ni sporen. Ali je to zaradi ideološke zaslepljenosti ali zaradi intelektualne podhranjenosti, na tem mestu ne bom razglabljal. Primerjava med nabavo ventilatorjev za predihavanje v času covid krize in namiznimi računalniki je v temeljih vsaj neprimerna, če ne celo žaljiva za vse, ki so se v tistih časih borili, da so sploh lahko prišli do njih.
Nabavi ventilatorjev je vsebinsko najbližje nabava gasilnikov
S čim se lahko primerja nabava ventilatorjev, ki niso bili uporabljeni in so obstali v skladiščih v tistih kriznih časih? Najbližja in vsem lahko razumljiva je nabava gasilnih aparatov. Gasilne aparate nabavljamo zato, da nam bodo služili v primeru požara. Če požara v času, ko je gasilnikom potekel rok, ni bilo, zato ne govorimo, da je bil to nerazumen in nepotreben nakup. Hvala bogu, da do požara ni prišlo. Če bi med požarom ugotovili, da nimamo gasilnikov, bi pa brez razmišljanja pograbili kakršnokoli gasilno sredstvo, ne glede na kvaliteto, ceno ipd., samo da bi z nečim mogli gasiti. Da do take situacije ne pride, imamo vsi preudarni gospodarji po stanovanjih, delavnicah, trgovinah, skratka, po vseh objektih pa ponekod tudi izven objektov, gasilnike. In smo zelo zadovoljni, da jih zamenjamo z novimi, ko starim poteče rok uporabe, ker ni bilo potrebe po njihovi uporabi. Seveda dobri gospodarji nakup opravijo maksimalno racionalno, ker imajo za to dosti časa.
Na žalost pri nabavi ventilatorjev ni bilo tako. Pred epidemijo ni bila izvedena analiza tveganj (pa je bila pred tem že podobna kriza s SARS-om v Aziji in so bila opozorila pred mogočo epidemijo v prihodnosti) in ni bila izvedena nabava ventilatorjev. Sedaj jih je nekaj v skladišču. Upam, da tudi njim poteče rok uporabe, preden jih bomo rabili, in da se bomo na osnovi dosedanjih izkušenj znali pripraviti na prihodnjo krizo z nujnimi aparati, ki bodo omogočili spopad z novo (neizogibno) pandemijo. Tako, kot je tudi z gasilniki.
Ni dolgo nazaj, ko so gasilcem seštevali minute v času njihovega »brezdelja«
Tisti, ki nismo bili nikoli v partiji in zato nimamo skleroze, za katero bolehajo častilci rajnkega komunističnega sistema, se tudi spomnimo, da je bil gasilski poklic popolnoma razvrednoten oz. nihče ni bil pripravljen sistemsko reševati vzdrževanja opreme pri prostovoljnih gasilskih društvih. Od njih se je zahtevalo, da se ukvarjajo z drugimi dejavnostmi, da bi si zaslužili svojo plačo, bili so na tapeti, da imajo za svoje (ne)delo še previsoke dohodke ipd. Ko pa so prišle hude krize ob naravnih nesrečah, so pa nenadoma postali edini rešitelji. Danes so gasilci najbolj cenjen del prebivalstva. Eden izmed razlogov je tudi v tem, da na veliko stvari nismo sistemsko pripravljeni, ker je naše upravljanje s tveganji na precej nizki stopnji. Razen tam, kjer je to všečno in se pri strašenju pred posledicami močno pretirava (eko alarmizem v zvezi s klimatskimi spremembami ipd.).
Kaj je to odgovornost? Očitno nekaj, kar se nas ne tiče.
Na žalost je pri nas še vedno precej ostankov balkanizmov, ki smo si jih pridobili v času skupnega življenja v Jugoslaviji, kar se danes izrazito slavi v spominih na »legendarno olimpijado«. Slavi se fraza »nema problema« (ni težav), kar je kronski dokaz horuk akcij v zadnjem trenutku ali šele nato, ko težave nastanejo. Zato tudi ne preseneča, da direktor železnic niti ne razmišlja o svojem odstopu po nekaj hudih nesrečah, ki so se zgodile delavcem pri vzdrževanju železniške infrastrukture. Pa sedaj ne bom pisal o področju odgovornosti, o katerem pišem (in tudi predavam) že vsaj 25 let. V državi, kjer pravniki predvsem iščejo načine, kako bi odgovornost prenesli na druge (ali jo »razpršili« na vse okoli sebe), je to očitno Sizifovo početje.
Vseeno bi napisal samo en stavek: tisti, ki podpiše, je subjektivno (osebno) odgovoren, medtem ko tisti, ki vodi proces ali sistem, za neustrezno izvajanje aktivnosti svojih podrejenih odgovarja objektivno. V normalnih državah tu slepomišenja ne more biti. In izigravanje in nepriznavanje odgovornosti je najbolj evidenten primer, da Slovenija očitno ni normalna država.
Ljudje na položajih potrjujejo, da nismo povsem normalna država
Sicer pa v normalni državi (zahodnega tipa) na ministrskih stolčkih ne bi mogla sedeti ministrica za zunanje zadeve, ki razlaga, da pot okoli Afrike traja 10 do 14 ur, ministrica za pravosodje izjavi, da ne pozna dobro slovenskega prava, ministrica za kulturo pričakuje izplen od davka na premoženje v višini 800.000.000.000 € (namerno v številkah …), ministrica za informacijsko preobrazbo ne pozna dovolj dobro slovenskega jezika, da bi pomagala svojemu otroku v šoli (večina med njimi ima celo akademski naziv in so formalno bolj izobražene od mene, ki imam samo magisterij še starega – znanstvenega tipa) ipd.
Razumevanje velikosti količin, s katerimi nekdo operira v svojem govoru, in poznavanje jezika države, v kateri bivaš, je minimalni standard ne za visoko, temveč za povprečno izobraženega posameznika. Kaj šele za nekoga, ki zaseda najvišje položaje v državi. Tudi poznavanje vsaj temeljnih parametrov področja, ki mu ministruješ, je navkljub temu, da je položaj političen, vsaj higienično, če že ne malce več. Da pa prostodušno priznaš, da tega ne poznaš … Je že bolje, da si tiho.
Pa to niso lingvistični zdrsi. To so žalostna dejstva, s katerimi moramo dnevno sobivati. Takih primerov je še izjemno veliko (ne bom uporabil besede neskončno, ker vem, kaj je neskončno, in ne maram, da se kdo dlakocepsko usede na to). Vsakdo jih lahko sam najde, samo malce bolj pozorno mora slediti besedičenju oseb, ki trosijo prazno slamo naokoli. Pa ne se bati v razgovorih opozoriti na neumnosti, ki jih »vsegliharji« trosijo v obrambo »tekovinarjev«.
P. S.: Ne smemo prezreti, da je med odločevalci veliko osebkov, ki na ta mesta pridejo z zelo pomanjkljivo izobrazbo in sposobnostjo razumevanja stvarnosti. Zaradi tega zelo hitro pristopijo k linearnemu (namesto kompleksnemu) razmišljanju in sprejemajo odločitve, ki so pogosto skregane z zdravo pametjo, še bolj pa s kompleksnostjo (celovito, več-prostorno razumevanje) v danem trenutku. Zelo hitro namreč podležejo manipulativnim posameznikom, ki sledijo skrajnim ideologijam, še posebej v sedanjem času, kot npr.: skrajne levičarske woke, okoljske ipd. ideologije.
Ne samo pri nas. Tudi na nivoju EU, dogaja se tudi v ZDA. Na to zelo škodljivo prakso opozarja dr. Žiga Turk v zvezi z omejitvami pri UI (umetna inteligenca). Pa še zdaleč ni osamljen primer. Pri nas je to seveda še na »višjem« nivoju. Že tako problematičnim agendam v imenu napredka in evropskosti podtaknejo pogosto že prav bizarne rešitve. Težko se je odločiti, ali zaradi svoje neumnosti ali, kar je še bolj verjetno, zaradi svoje neizmerne žlehtnobe. Kam v tem kontekstu spada Tina Sršen (kurjenje drv in trdni delci v zraku), naj vsakdo oceni sam.
P. P. S.: Da ne bo šlo v pozabo in zakaj je dr. Valentin Areh dobil pogodbo za službo novinarja začetnika: Valentin Areh – Dosje: JLA (youtube.com). Kjer zelo očitno vladajo nasledniki Udbe (podobno kot v Rusiji KGB-ja), ni nič slučajnega. In to je v kontekstu predhodnega besedila za vse tiste, ki znajo povezati dve na videz med seboj nepovezani situaciji.
Vse povedano je povsem resnično, ničemur ni možno oporekati. Facit vsega povedanega pa je, da se moramo v Sloveniji znebiti levice na vladi. Sicer se bomo v bodočnosti lahko primerjali le z Venezuelo in Belorusijo. Mogoče bomo celo častili Putina.
V redkokateri evropski državi so levičarji naredili toliko škode kot v Sloveniji. Začelo se je z medvojnim in povojnim pobijanjem političnih nasprotnikov, kar še do danes ni bilo sankcionirano. Nadaljevalo se je s 45 letnim komunističnem obdobjem, v katerem smo daleč zaostali za sosednjimi državami. Pika na i pa je bila postavljena po letu 1990, ko nas je po razvitosti prehitela že dobra polovica vseh vzhodnoevropskih držav, ki so bile tega leta po razvitosti in standardu krepko za nami.
Na kaj še čakamo? Da bomo postali evropska ubožnica, za kakršno je nekoč veljala Albanija? Ta to že ni več. Ali pa bomo prišli k pameti in domačim levakom rekli adijo!