Tudi že prej, a še posebno v zadnjem času, se v javnosti veliko razpravlja o sovražnem govoru. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti povod za razgreto in skrajno spolitizirano razpravo o sovražnem govoru (med politiki, v medijih in na družbenih omrežjih) “dogodek z elementi nasilja”. Pred nedavnim je denimo to bil “napad” na Niko Kovač, predsednico provladnega oziroma aktivističnega Inštituta 8. marec. Z vidika gledanja na omenjeni dogodek s časovne razdalje niti ni pomembno, ali je bil ta napad resničen ali zrežiran, pomembneje je ugotoviti, da so politični dejavniki ta “napad” izkoristili za obračunavanje z nasprotno stranjo, še preden bi bile pojasnjene okoliščine tega dogodka.
Poleg tega je ta primer pokazal, da se pri nas s pojmom sovražni govor vse preveč manipulira, bodisi tako, da se za sovražni govor razglaša malodane vsako nasprotno mnenje oziroma izrečena kritika, ali pa tako, da se pri obravnavi sovražnega govora uporabljajo dvojna merila in se pripisuje samo desnemu političnemu polu. Primer, ki slednje dokazuje, je denimo Siolov intervju s Svetlano Makarovič pred leti, ki je bil objavljen z naslovom: “Nekatere stvari je treba sovražiti” (Planet Siol.net, 6. 1. 2012). V tem intervjuju je omenjena s sovražnimi besedami napadla nekatere desničarske politike, Rimokatoliško cerkev in domobrance. Razen burnega odziva v desnih medijih in na družbenih omrežjih ni bilo nikogar (ne s strani takratne oblasti in ne s strani pristojnih državnih organov), ki bi sovražni kontekst v tem intervjuju obsodil in še manj povezal s sovražnim govorom.
Da se s pojmom sovražnega govora v Sloveniji manipulira, gre pripisati predvsem dejstvu, da ta pojem ni jasno zakonsko opredeljen. Slovenska zakonodaja sovražni govor sicer omenja v 297. členu Kazenskega zakonika (ta govori o razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), a preveč ohlapno in nedorečeno, da bi zadovoljila pravnim in drugim merilom pri ugotavljanju sovražnega govora. V tem je tudi razlog, da sovražnega govora, kljub njegovemu približku v citiranem členu zakonika, ni možno opredeliti kot pravni pojem. Poleg tega je sovražni govor tudi stvar subjektivnega dojemanja, saj ga vsakdo “doživlja in prepoznava po svoje”.
Temeljno vprašanje torej je, kaj sovražni govor pravzaprav je oziroma kaj je tisto, kar ga določa. Na podlagi obstoječih ali dosegljivih pisnih virov je sovražni govor vsako izražanje, ki spodbuja in razpihuje rasno, versko, spolno ali kakšno drugo sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi. A ta razlaga le delno pojasni, kaj je sovražni govor. V njej manjka namreč bistveno, ali to, da je nek govor možno označiti kot sovražni,
– če so naslovniki govora izrecno označeni kot manjvredni,
– če so naslovniki govora diskriminirani v družbi in
– če so naslovniki govora žrtev preganjanja, mučenja in drugih nasilnih dejanj.
Če katera izmed omenjenih “prvin” manjka, ne gre za sovražni govor, ampak gre za nekaj drugega. Za lažjo predstavo o tem, kaj je sovražni govor, so primeri njegovega izvajanja v nekdanjih totalitarnih režimih: v nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in v vzhodnoevropskih komunističnih državah. Tako navedeni primeri v preteklosti kot primeri sovražnega govora v sedanjosti so nedvomno pojavi, do katerih je treba imeti ničelno toleranco, in jih, če zakonodaja to omogoča, tudi zakonsko preganjati.
Nekaj drugega pa je, če gre za sovražni govor, ki to ni, ali za govor, ki vsebuje le posamezno prvino sovražnega govora (v nadaljevanju: “sovražni govor”). Takšen “sovražni govor” je govor kot vsak drug. Kot je “pozitivna” ali “negativna” diskriminacija na koncu diskriminacija, je tudi “sovražni govor” zgolj govor. V Sloveniji je problem v tem, da se ta govor ne dojema kot eno od oblik govora, ampak se ga prikazuje kot sovražni govor z vsemi njegovimi značilnostmi. Če pustimo ob strani vprašanje, ali je takšno prikazovanje namerno ali ne, ostaja dejstvo, da je “sovražni govor” (le) izražanje mnenja z neprimernimi besedami. Gre skratka za dejstvo, na podlagi katerega je možno trditi, da pri nas – razen morda v nekaj osamljenih primerih – nimamo opraviti s sovražnim govorom (v izvirnem pomenu besede), ampak imamo opraviti z bolezenskim stanjem duha v družbi oziroma z izrazito nestrpnostjo do drugače mislečih, ki se kaže v različnih oblikah: v obliki laži, nesramnega govora, žaljivega govorenja, klevetanja in v drugih oblikah. Dovolj je pogledati na družbena omrežja in prebrati komentarje na njih, pa se lahko o tem prepričamo: čim se nekdo z nečim ali z nekom ne strinja, se nestrinjanje hitro spremeni v zmerjanje, poniževanje in norčevanje iz drugih. Ali pa drug primer: medtem, ko večina uporabnikov družbenih omrežij “sovražni govor” obsoja, pa je po drugi strani na družbenih omrežjih pogosto zaslediti dvojno moralo uporabnikov teh omrežij: ko gre za “njihove”, je “sovražni govor” dovoljen in celo zaželen, ko gre pa za “druge”, pa to več ne velja (je “sovražni govor” deležen pogroma in nesprejemljivih obtožb). Pomenljivo tudi je, da “sovražni govor” najbolj omenjajo in obsojajo tisti, ki se ga tudi sami poslužujejo. Ne glede na to, da gre za pojave govora, ki so problematični oziroma zavržni, pa je treba po eni strani razločevati med temi pojavi in človekovo pravico do svobodnega izražanja, po drugi strani pa upoštevati povezavo med njima. Predvsem slednje kaže storiti tudi in nenazadnje zaradi 39. člena slovenske ustave, v katerem je med drugim zapisano: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja”. Svoboda govora je ali pa je ni. Ni nekaj vmes in ne sme biti ločena od govora z različnimi pridevniki. Ali povedano drugače: Svoboda govora je kot zdravilna tableta, “sovražni govor” pa je neželeni stranski učinek svobode govora.
Napoved sedanje oblasti o odpravi “sovražnega govora” v politiki, medijih in na družbenih omrežjih, se na prvi pogled zdi dobrodošla, če ne bi predstavljala nevarnosti za demokracijo. Sedanja oblast namreč trdi, da bo s cenzuro govora pregnala “sovražni govor”, v resnici pa je njen namen omejevanje svobode, ki ni po njeni meri. To kažejo denimo njena odklonilna stališča do mnenj, ki so kritična do splava, ideologije spola in nezakonitih migracij, kot tudi njena nekritična stališča do mnenj, ki so uperjena proti tradicionalnim vrednotam, Rimskokatoliški cerkvi in vernikom. Še posebej oblast bi morala biti previdna pri napovedi “vojne sovražnemu govoru”, saj tovrstna vojna pomeni korenito poseganje v demokratične standarde in pot v diktaturo, v kateri ni več svobode govora in svobodnih medijev. To pa bi slovensko družbo vrnilo v čase pred letom 1991, ko je še veljal zloglasni 133. člen ali verbalni delikt.
