Upravičeno nas imajo za bedake

Želim se dotakniti tematike, ki običajno ni predmet medijske pozornosti – o življenju, čutenju in razmišljanju običajnih ljudi s tradicionalnimi vrednotami. Gre za kar veliko skupino, ki je bolj ali manj neopazna. To je populacija, ki hodi v službo, živi v običajni partnerski zvezi, skrbi za otroke, živi tradicionalne vrednote slovenstva, družine, mogoče celo vere in narodnozabavne glasbe. Življenje teh običajnih ljudi je omejeno na probleme vsakdana, kako prehraniti družino, dobiti stanovanje, plačati položnice in preživeti pri vedno večji draginji. Za oblast so precej nezanimivi (samo nujno zlo), saj kradejo čas državnim birokratom, opazni samo, ko je treba pobrati davke, prispevke, kazni za napačno parkiranje ali pa oprati možgane, da na volitvah obkrožijo napredno opcijo.

Običajno ta skupina stoično prenaša vsa čudaštva oblastnikov. Pa vendar se zdi, da je socialno čuteča avantgardna oblast v zadnjem času načela meje potrpežljivosti povprečnega Slovenca. Piše se namreč leto 2024 in ne več 1945, ko so metode zastraševanja avtoritarne oblasti absolutno delovale in je bilo ljudstvo ponižno tiho. V zadnjih tridesetih letih je vendar prišlo do nekaterih premikov v prid demokracije in ljudje ne verjamejo kar vsemu, kar oblast sporoča iz dobro klimatiziranih vladnih soban. Tudi prestrašenih je vse manj, ker počasi odhajajo na drugi, boljši svet. To so tisti, ki so na lastni koži izkusili pridobitve komunistične revolucije. 

To, kar čudi, je, da trenutna oblast še vedno velja za relativno uspešno, vsaj tako kažejo ankete. Kljub padcu priljubljenosti je še vedno ogromna množica teh, ki se jim zdi ta oblast uspešna. Težko razumljivo, verjetno pa bi njihove glasove prejela tudi Nicolas Maduro ali Kim Jong Um, če bi jima dali možnost. Očitno so revolucionarne metode obvladovanja množic precej bolj uspešne, kot bi pričakovali. Kdo pri zdravi kmečki pameti bi sicer ne opazil, da je trenutna oblast čista prevara in medijski konstrukt. Le kdo ne opazi pomanjkljive intelektualne širine in operativne sposobnosti, saj je ni moč spregledati. Pri tolikih bedarijah, ki jih je naši ljubi oblasti uspelo spraviti skupaj v zadnjem letu, je precej nemogoče, da gre za naključje.

Začenjam verjeti, da gre za tlakovanje poti v novo obliko totalitarizma, ko zdrava pamet in logika ne delujeta več. Na tak scenarij kaže več kazalcev. Močan vpliv dvomljivih aktivistov v vseh institucijah države in zatiranje, poniževanje, zasmehovanje sposobnih ljudi z vizijo in znanjem preveč spominja na neke druge čase. Butale postajajo del vsakdana, zdrava logika pa zatirana ali nezaželena. Tako okolje žene ljudi v apatijo, brezvoljnost. Izgubljamo vsako upanje, da je sploh kaj mogoče spremeniti. Apatija in kaos pa sta dobrodošli spremljevalki totalitarizma. Menim, da v državi na sončni strani Alp v glavnem ni težav ne z delovnim časom, ne s pravicami živali, ne z LGTB, niti v mali Sloveniji ne bomo rešili sveta globalnega segrevanja. Vendar tem tematikam velja največja pozornost aktivistične oblasti in njenih medijev. Režim, ki producira množico predpisov in sebe razglaša za višek demokratičnosti, je grožnja za vsakogar izmed nas, ki razmišljamo malo drugače. Svoj prav nam vsiljujejo agresivno, ker so domnevno v posesti resnice, visoke etike in socialnega čuta.

Noben zdravorazumski argument proti fanatičnim aktivistom ne velja nič. Tako imamo nekaj sto kolesarjev in nekaj tisoč družbenopolitičnih aktivistov, dobro podprtih z interesnim ozadjem, ki obvladuje celotno državo. Za čisto zlato nam prodajajo zgodbe o svojem prefinjenem socialnem čutu do živali, beguncev, ranljivih skupin in delavskega razreda, čeprav sami običajno nimajo delovnih izkušenj v realnem sektorju. Ker so napredni, ne potrebujejo znanja, sposobnosti in delovnih navad. Kljub vsestranski tenkočutnosti nimajo nobene empatije do nas, razrednih sovražnikov. Nobene empatije ne gojijo do mnogih razlaščenih, niti do krivično pobitih v času komunistične diktature. Prav nasprotno, trudijo se, da ohranjajo njihove revolucionarne tradicije in zatirajo naše tradicionalne vrednote domoljubja in demokracije. Imajo polna usta lepih besed, demagoških floskul in zelo malo konkretnih dejanj, ki bi bila dobra za Slovenijo. Država veselo troši denar za samopromocijo, financira armado aktivistov vseh vrst, ki jim je skupno to, da prisegajo na rdečo zvezdo.

Baje si ljudje želijo spet kolektivizem in demokratično enoumje, pa čeprav smo se v devetdesetih letih odločili za tržno gospodarstvo in demokracijo. Marsikdo je bil za te vrednote pripravljen žrtvovati življenje. Zdaj pa nam te vrednote teptajo, uničujejo temelje naše samostojnosti in z nemogočimi predpisi zatirajo svobodno gospodarsko pobudo. Podpornikov vračanja v preteklost je še vedno veliko. Najdejo se med koristoljubi, delomrzneži, predvsem pa med množico posameznikov, ki verjamejo, da je država bankomat, ki zagotavlja lagodno življenje. Žal za zapitek vedno pride račun, ki ga je treba plačati, in vedno ga plačamo mi, državljani. Pride v obliki inflacije, cen energentov, elektrike, davkov, prispevkov, draginje, največkrat vsega po malem. Aktivistična oblast zna manipulirati z obljubami in lepimi besedami, obljublja svetlo prihodnost. Vendar je to tudi vse, elita nima vizije za nas, državljane, niti sposobnosti, znanja, pa tudi ne volje in delovnih navad, da bi kaj konkretnega uresničila. Zakoni in ukrepi so namenjeni zastraševanju in poneumljanju nas, naivnih državljanov. Upravičeno nas imajo za bedake, ker vse to sprejemamo. Zelo verjetno je, da bodo podobni trendi prisotni tudi v letu 2024. Bil bi skrajni čas, da Slovenci rečemo ne uničujoči politiki naše elite. 



1 komentar

  1. Opisana situacija je posledica t.i. totalitarne poškodovanosti možganov, kot jo je označil pokojni Justin Stanovnik. Taka poškodovanost možganov nastopi po več desetletjih enoumja in pranja možganov. Temu smo bili Slovenci izpostavljeni od leta 1945 do 1990 ob spremljavi divjaškega nasilja oblasti proti opozicionalcem.
    Avtor članka pravilno sklepa, da bi naši ljudje volili tudi Madura ali Kim Jong Uma, če bi se znašla na kandidatnih listah. Zakaj ne, saj volijo Kordiša, Meseca in podobne tipe.
    Tudi po letu 1990 se situacija ni bistveno izboljšala. Dobili smo sicer svobodo govora, toda vsi pomembni mediji so ostali v lasti in upravljanju komunistov. In oni so ljudem prali možgane naprej. Ker je vse manj živih ljudi, ki so komunizem preizkusili na lastni koži, današnja mladina množično misli, kako je bilo življenje v rajnki Jugi lepše kot je danes. Tako jih učijo v šolah in tako trobijo po dominantnih levih medijih.
    Po predlanskih volitvah pa so se je situacija še poslabšala. Že velika zmaga levakov kljub uspešni prejšnji vladi dokazuje, da v glavah naših ljudi ni vse v redu. Kako je mogoče voliti politično opcijo, ki ti obljublja nižje plače, nižje pokojnine, višje davke in večje omejitve, pa še zmanjševanje osebnih pravic? Samo če imaš kaos v možganih. In proti temu kaosu v možganih se resnično ni mogoče boriti z racionalnimi in logičnimi argumenti.
    Za našo bodočnost sem kar precejšen pesimist. Nič namreč ne kaže, da bi ljudje v večjem številu prihajali k pameti.

Comments are closed.