Človek kot družbeno bitje
Tržno gospodarstvo se običajno obravnava kot sveti gral pristašev klasične ekonomske šole ali pa kot pekel za pristaše socializma. Če se malce poglobimo v delovanje družbe, lahko hitro ugotovimo, da imajo oboji težave pri razumevanju ustroja oz. delovanja človeške družbe. Pojdimo po vrsti.
Mnoge živalske vrste živijo v skupinah (čredah, tropih, družinah) zato, da lažje preživijo. Zaenkrat mi ni poznano, da bi katerakoli živalska vrsta to izvajala na razumski osnovi, temveč je to stvar instinkta. Lahko se tudi motim. Za človeško vrsto pa velja, da se posameznik sorazmerno prostovoljno vključi v skupnost več ljudi in s tem prenese del svojih osebnih odločitev na skupnost. Na ta način sebi in svojim potomcem zagotovi lažji način bivanja in preživetje. Človek je pač družbeno bitje.
Prenos posameznih odločitev s posameznika na družbeno skupnost
To pa so po drugi strani »spolzka tla«. Zelo hitro lahko pripelje v položaj, ko se posamezniku vzame preveč svobode oz. samozvanci ali izvoljeni predstavniki ljudstva odločajo o preveč (ali vseh) potrebah in aktivnostih posameznika oz. družbe kot celote. O drugi skrajnosti (socializmu) je bil govor v prejšnjem prispevku (Kako enostavno ugotovimo, da je neki družbeni sistem socialistični). Težave pa nastanejo, ko zagovorniki tržnega gospodarstva kot temelja družbe vse prepogosto vidijo samo darvinizem (razvoj vrst) v svoji elementarni obliki. Pričakuje se, da bo uspel samo tisti, ki je pač boljši od drugih tj. svobodni posameznik na trgu kapitala, proizvodnje (in storitev) in dela ter da je vsako poseganje v pravice posameznika že socializem,.
Vendar darvinizma v tej obliki ne povzemajo samo pristaši tržnega gospodarstva, temveč tudi socialisti. A socialisti ne govorijo o svobodnem posamezniku, temveč o boju med narodi (nacionalni socialisti – izvoljeno ljudstvo) oz. razredi (internacionalni socialisti) oz. med verniki in neverniki ipd. Oboji ne sledijo temelju človeškega sobivanja – življenju v skupnosti svobodnih posameznikov. Torej na tem mestu lahko govorimo o dveh skrajnostih – liberalni anarhiji in totalitarnem socializmu. Zagovorniki socializma v vsakem drugem stavku opravičujejo svoj pogled s primerom krutega kapitalizma (tržnega gospodarstva – med na novo komponiranimi izrazi je najpogosteje uporabljen pojem neoliberalizem …), medtem ko zagovorniki trga »strašijo«, da s kakršno koli uporabo socialnih ukrepov prehajamo v sovjetski boljševizem.
Razumevanje tržnega gospodarstva je treba nadgraditi oz. posodobiti
Socialistični sistem v nobenem primeru ne deluje v korist ljudi. To je empirika pokazala v zadnjem stoletju. Kaj pa tržno gospodarstvo ? Kdor se oklepa Adama Smitha (resnično vrhunski avtor) v njegovi izvorni obliki (iz konca 18. st.), je na nivoju tistih krščanskih ločin, ki živijo po izvornem besedilu Svetega pisma. To so običajno ekstremne evangeličanske skupine, kot npr.: Amiši in drugi pristaši kreacionizma, ki nastanek sveta dobesedno razlagajo iz Geneze (stvarjenja, 1. Mojzesove knjige). Katoliška teologija oz. razlaga Svetega pisma se tega izogiba. Svetega pisma ne povzema dobesedno, temveč kot univerzalne »zakonitosti«, ki jih je treba razumeti v kontekstu razvoja družbe, naravoslovnih in drugih znanstvenih spoznanj (ne pa tudi kvazi znanstvenih, ki se »razvijajo« v sodobnem času – npr.: teorija spolov, woke teorije ipd.).
Podobno je treba »posodobiti« ali, da mladi bolje razumejo, »updatetati« tudi klasične ekonomiste. Svet se namreč zelo hitro spreminja in tem spremembam je treba slediti. Pa še na nekaj je pomembno misliti: nimajo vsi narodi in vse države enake ali vsaj podobne organizacijske kulture. Pojdimo po vrsti.
Najprej še enkrat poudarimo, da je življenje v skupnosti povezano z določeno stopnjo odvzema osebne svobode posamezniku pri sprejemanju odločitev v prenos na skupnost (oz. vodje na vseh nivojih, ki sprejemajo odločitve) oz. v formalizacijo določenih pravil, ki se izoblikujejo v družbi bodisi skozi razvoj občega prava bodisi skozi zakonodajne procese ali pravila izvajanja aktivnosti v posamezni organizaciji. Temu lahko rečemo tudi formalizacija sprejemanja odločitev.
Na drugi strani imamo svobodno sprejemanje odločitev posameznika, kar je ključno za proces stalnih izboljšav v družbi oz. za duh inovativnosti. To nam edino omogoči stalen napredek in s tem boljše življenje vsakega posameznika ter dvig storitev državljanom za storitve, ki smo jih prepustili pri svojem (prostovoljnem) pristopu k skupnosti (javni servis).
Malce fizike za razumevanje delovanja družbe
Zelo rad uporabljam primero iz fizike – gibanje delcev v tekočini. Osnovna enačba za plinski zakon pravi: P * V=n * R * T (tlak * volumen = Avogadrovo število (konstanta) * plinska konstanta * temperatura (v stopinjah kelvina). Če je število delcev konstantno (n * R) in pri tem teoretično privzamemo še, da je tlak konstanten, pa se enačba poenostavi: V1 / T1=V2 / T2. Za nekoga, ki mu je fizika tuja, je to morebiti komplicirano. Pa ni. Poskusimo si to grafično ponazoriti.
Malce opisa. Imamo posodo, v kateri je tekočina (delci). Na vrhu posode je pokrovka, s katero spreminjamo velikost prostora. Če je povsem odprta (velik volumen), se delci lahko prosto gibljejo in imajo visoko temperaturo kot izraz termike – gibanja delcev. Če pokrovko potisnemo proti dnu, potem so delci stisnjeni in se ne morejo prosto gibati (imajo nizko temperaturo oz. delci se težko gibljejo (so stisnjeni …). Potem pa na videz zelo enostavna, v resnici pa zelo zahtevna rešitev, ko z dviganjem in spuščanjem pokrovke ustrezno uredimo delovanje družbe: da je prostor dovolj velik za omogočanje osebne pobude (odločitve in sprejemanje osebne odgovornosti) in je delovanje družbe zadosti formalizirano, da ne pride do anarhije.
Vzdrževanje tržnega gospodarstva zahteva napor
»Spuščanje in dvigovanje pokrovke« je izjemno zahtevno in nikoli ne zadovolji vseh posameznikov neke družbene skupnosti. Ampak tako kot je Winston Churchill izjavil, da je demokracija najslabši oblika delovanja države, vendar nobena druga oblika ni boljša, tako velja tudi v tem primeru. A demokracija (»demos crates« – vladavina ljudstva) ni zadosti, potrebna vsaj je še republika (»res publica« – javna zadeva ali vladavina prava, kjer večina ne more izvajati linča zaradi svoje večine – primer Sokrat). Poleg tega je treba še upoštevati, da se dobra praksa iz ene organizacijske kulture ne more (in ne sme) neposredno prenašati brez ustreznega razumevanja razlik med posameznimi organizacijskimi kulturami na drugo organizacijsko kulturo.
Navidezno in v resnici zelo kompleksno, lahko bi tudi rekli, da zelo komplicirano. Takšno je pač življenje. Nič ni enostavno. Za vse se je treba potruditi, vložiti energijo, voljo, upanje. Predvsem pa je potrebno pridobiti tako osebno znanje vsakega posameznika kot tudi dvigniti znanje v socialnem kontekstu (razvoj družbe v celoti). Ob nastanku države smo pričakovali oz. so nas prepričevali, da bomo takoj postali nova Švica. Pa se to (zelo) očitno ni zgodilo.
Nič se ne zgodi samo od sebe
Mnogi so danes razočarani in sanjajo o reinkarnaciji nekdanje države, ker se je razkorak med našimi željami in realnostjo verjetno celo povečal. Sam vidim največji problem v slabem razumevanju lastne situacije. V enem izmed prejšnjih člankov sem že omenil, da so Japonci nekje v sredini 19. stoletja ugotovili, da je krščanski zahodni svet enostavno odšel za njih predaleč in da je edina rešitev, da se začnejo učiti od zahodnega krščanskega sveta. Njihovo učenje je bilo zaradi njihove organizacijske kulture, ki je vključevala tudi občutek večvrednosti, ne samo za njih, ampak tudi za velik del sveta zelo travmatičen. Danes lahko rečemo, da so nekako uspeli državo organizirati na način tržnega gospodarstva, vendar ne na povsem enak način, kot je značilen za anglosaški svet. Imajo demokracijo, »res publico« (vladavino prava), a ne na enak način, kot je to pri aglosaksonskih (protestantskih) državah. So pač razlike v organizacijski kulturi.
Ključna razlika je v pristopu k odgovornosti. V obeh kulturah je izjemno visoko stopnja osebne odgovornosti. A obstaja temeljna razlika:
v protestantskem anglosaksonskem svetu je odgovornost izrazito individualistična – posameznik je popolnoma odgovoren za svoja dejanja, je pa tudi zavezan odgovornosti do družbe) – družba je izrazito individualistična, medtem ko se pri Japoncih (in vseh vzhodnoazijskih kulturah) osebna odgovornost nanaša na odgovornost do družbe (države, podjetja) in popolno privrženost kolektivu – govorimo o zelo kolektivistični družbi.
Demokracija (z vladavino prava) in tržno gospodarstvo ne moreta eden brez drugega
Vse ostale skupnosti so nekje vmes in te razlike je potrebno upoštevati. Ključ je v tem, da se morajo v vseh skupnostih boriti tako proti težnji za preprečevanje egoizma kot proti težnji za odvzemanje človekovih pravic (osebne svobode) v korist višje ideje (ideologije, države ipd.). Zato je nujno krepiti demokracijo (pa ne način t. i. depolitizacije, kot se jo grejo naši zagovorniki enoumja), ki temelji na razvoju pluralnosti, krepitve političnih strank za njihov »spopad« v parlamentu, s sočasnim stalnim »bojem« za marginalizacijo strank, ki težijo v anarhijo ali totalitarizem ter na stalnem boju za uveljavitev »res publice« (v smislu vladavine prava, ne proti monarhiji, da ne bo pomote).
Lahko govorimo o dvojčkih, ki ne moreta obstajati eden brez drugega: demokracija (parlamentarna z vladavino prava) in tržno gospodarstvo. Izjemno zahtevna in naporna oblika organiziranosti družbene skupnosti, ki pa je tudi izjemno krhka in se je zato zanjo potrebno stalno boriti in vložiti ogromno truda. Vsaka bližnjica oz. poenostavitev, ki se običajno izvede na revolucionaren način, pa bodisi privede v kaos (brezvladje) bodisi v tiranijo (socializem), ki pogosto pri mnogih ljudeh na začetku izzove vzhičenje in zadovoljstvo, dolgoročno pa velike travme pri njih in na žalost tudi v njihovi okolici. To nam izkušnje zadnjih stoletij jasno kažejo. Na žalost po dveh generacijah spomin že zbledi in pogosto ponavljamo zgodovinske izkušnje (napake) svojih prednikov.
