Dežela smetnjakov

SmetnjakiŠe danes, kakšnih trideset let kasneje, se spominjam, kako sva z očetom vsak teden, če se ne motim, je bilo to ob sredah zvečer, odnesla smetnjak do ceste, kjer je počakal na tedensko praznjenje. No, skupaj sva ga nesla samo pozimi, ko je bil zaradi pepela res težak. In vsak četrtek zjutraj sem med potjo v šolo opazoval nekoliko razmetane, že izpraznjene smetnjake, ki so krasili ulico. Sredi popoldneva, ko so se v dobrih starih časih ljudje večinoma že vrnili iz službe, pa so se smetnjaki za en teden spet poskrili po dvoriščih. Dobri stari smetnjaki, eden pred vsako hišo. Eden za vse vrste odpadkov in smeti.

Danes, nekaj desetletij kasneje, se zdi, da je vse drugače. Vse večja količina odpadkov, ki jih ˝proizvajamo˝, nas je prisilila v ločevanje. V ločevanje med odpadki, ki jih lahko recikliramo, tistimi, ki jih je potrebno pred odlaganjem na deponijo predelati, in takimi, ki gredo neposredno na deponijo. Ravnanje z odpadki je postalo kompleksno opravilo, za katerega se je potrebno posebej izobraziti. Nekoč preprost urnik odvoza, ki je v dolgih letih postal samoumeven kot nedeljska maša, si je dandanašnji zapomniti težje kot telefonske številke. Za povrhu pa se zdi, vsaj v prestolnici, kot bi se stanovalci želeli z mavrično paleto smetnjakov za to ali ono vrsto odpadkov postaviti pred sosedi in mimoidočimi. Češ, poglejte, kako vestno ločujemo pri naši hiši odpadke. Čeprav namreč odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov jasno določa, da ˝zbirno mesto mora biti na zasebni površini˝, v zadnjih letih v prestolnici, morda pa tudi v drugih mestih po državi, vse več stanovalcev svojo zbirko smetnjakov razstavlja kar po pločnikih. S čimer ubijejo dve muhi na en mah – znebijo se zaloge odpadkov, ki so jih pridelali in za povrhu se jim ni treba ubadati z urnikom odvoza smeti, saj so smetnjaki smetarjem na voljo in sosedom v ˝veselje˝ v petek in svetek.

Slovenska pravljica

Seveda bi se lahko ustavili pri tem, kako nemogoče se državljani obnašamo do smeti. Saj se vsi strinjamo, da je ločevanje smeti potrebno, ampak ne pri meni na dvorišču. Naj mesto in država odstopita prostor za zbiranje odpadkov. Tudi mojih.

A zgodba je veliko globlja. Zgodba o smetnjakih je pravzaprav zgodba o Slovencih. Zgodba, ki razlaga, zakaj je pri nas tako, kot je. Zgodba o tem, kako se Slovenci soočamo z družbenimi temami, ter zgodba o razvoju slovenske države. Zgodba o grdi navadi, da poskušamo pri vsaki stvari pobrati samo tisto, kar nam odgovarja, tisti neprijetni, običajno težji del naloge pa prešpricamo. Skratka, odpadke seveda ločujemo, ker je to potrebno in ker je kul. Ampak štirih kant pa, za božjo voljo, res ne morem imeti na dvorišču.

Podobno smo se lotili prenove šolstva. Devetletko smo seveda uvedli, saj so jo vendar uvedli v mnogih državah, ki so nam za vzgled. Pa še delovna mesta je prinesla za nameček – v poslovnem svetu se temu reče ˝quick win˝. Da bi pa obenem dvignili tudi kakovost in se načrtno lotili izobraževanja in usposabljanja učiteljev, kot to počno v istih državah, po katerih se sicer zgledujemo, pa seveda nikomur ni padlo na pamet. Usposabljanje je vendar prenaporno.

Po istem kopitu je šlo tudi v zdravstvu in pri lekarniški dejavnosti. S privatizacijo, a seveda  ne za vsakogar. Vzpostavljen je bil sistem koncesij, ki je pod krinko ˝zagotavljanja kakovosti storitev˝ zgolj vzpostavil sistem varovanja privilegijev tistih, ki koncesijo imajo. Varovanja pred tistimi, ki bi jo lahko imeli in so morda celo bolj sposobni. Ker kam pa bi prišli, če bi lahko lekarno odprl kar vsak, ki izpolnjuje pogoje?

V zdravstvenih domovih in bolnišnicah pa je dvoživkarstvo postalo pravi spiritus movens odpravljanja čakalnih vrst. Tako zdravniki, dopoldne zaposleni v bolnišnicah, popoldan v zasebnem času mimo čakalnih vrst zdravijo samoplačnike – kar v prostorih bolnišnice. Primer dvoživkarstva je tudi privatizacija javnih ambulant. Še danes je bila ambulanta del javnega zavoda, od jutri pa je zasebna. V istih prostorih istega zdravstvenega doma. Ker biti zasebnik je res krasno, ampak tveganje mi pa ne diši. Skratka, kapitalizem po slovensko – zaslužek da, a brez tveganja in konkurence.

Znajti se pomeni drugega prikrajšati

In na enak način smo gradili državo na vsej črti. Začenši s parlamentom kot nosilcem zakonodajne oblasti, in z državnim svetom, zavoro, ki od nekdaj z veti greni življenje koalicijam. Katerega vloge in koristnosti pravzaprav večina državljanov nikoli ni prav dobro dojela. Razen seveda, da gre za organ, ki sicer nima odločujoče vloge, niti velike moči, lahko pa upočasni delovanje izvršne veje oblasti. Skratka, nič, kar bi bilo zelo koristnega, a v očeh množic nekakšno jamstvo, da država ščiti njihove interese.

Tudi kapitalizem smo prevzeli na tak, slovenski način. Želeli smo postati uspešni in premožni, kot večina držav ˝stare˝ Evrope. A obenem obdržati močno državo, ki bo poskrbela za nas. V imenu nacionalnega interesa smo spustili v državo le del kapitalizma, tisti del, ki je omogočil izbrancem, da so čez noč obogateli. Obenem pa smo naredili vse, da smo čim bolj ovirali prihod tujcev, kapitalistov od drugod. Tistih, ki so prispevali levji delež k blagostanju v ˝stari˝ Evropi.

Če bomo tako nadaljevali, se nam seveda ne piše nič dobrega. A je upanja, da bi lahko bilo drugače, bore malo. V skladu s kulturo ˝znajti se˝ namreč ne delujejo samo tisti blizu oblasti, ampak nas tako funkcionira večina. Ker so nas tako naučili skozi desetletja, ko sta bila iskanje lukenj in izigravanje predpisov sestavni del vsakdana malega človeka. Ne za luksuz, temveč za preživetje. Kaj pa je tihotapljenje kave ali dostop do storitev preko zvez in poznanstev drugega kot izigravanje predpisov?

Smetnjaki na pločnikih pomenijo, da svoje odpadke vsiljujemo drugim. ˝Znajti se˝ pa pomeni, da nekoga drugega prikrajšamo.

Avtor fotografije: Matija Gabrovšek