Pred dnevi so slovenski mediji objavili kratko agencijsko novico o smrti nekdanjega komunističnega veljaka Mitje Ribičiča. Če je odsotnost odzivov nekdanjih političnih nasprotnikov razumljiv izraz pietete do pokojnika, pa skopo odmerjene besede v novici o smrti in odsotnost kakršnihkoli odzivov tako novinarjev, kakor tudi političnih sopotnikov, kažeta, da je odšel možak, v katerega družbi pač niti nekdanji najvišji partijski voditelji raje niso opaženi ali omenjeni.
Pravzaprav sem vsakič, ko v visoki starosti umre nekdo, ki mu pripisujejo odgovornost za tako hude zločine, neprijetno presenečen, saj pade v vodo moja naivna teorija o tem, da so storjeni zločini prehudo breme in da storilca spomini vse bolj preganjajo. A se vedno najdejo novi in novi devetdeset in več letniki, ki so osumljeni množičnih zločinov ali celo obsojeni zanje. Ki jim zlo, ki so ga povzročili, očitno prav nič ne krati spanca ali načenja zdravja.
Mitja Ribičič je po demokratizaciji Slovenije postal tako rekoč simbol strahotnih zločinov, ki jih je partija zagrešila v povojnih letih. Ne čisto nezasluženo, saj je bilo njegovo ime omenjeno v praktično vsakem pričevanju tako žrtev povojnih zločinov, kot tudi takih, ki so pri zločinih sami sodelovali. Res je, da bi si vlogo simbola pobojev in montiranih procesov prav tako zaslužili nekateri drugi iz samega vrha partije, s Titom na čelu, a so konec osemdesetih bili v večini že pokojni. Mitja Ribičič pa je bil še dovolj mlad in pri močeh, da je bil ob hudih obtožbah, ki so letele nanj, pravzaprav idealen kandidat za sojenje zaradi vloge v povojnih zločinih.
Zgodovina brez pravne potrditve
A do pregona in sojenja nikoli ni prišlo, čeprav je bilo časa več kot dovolj. Ko je pred nekaj leti v celici zapora v Haagu umrl nekdanji srbski voditelj Milošević, jih ni bilo veliko, ki bi žalovali za njim. Skoraj ves svet pa si je bil edin v prepričanju, da je njegova smrt zmanjšala možnosti za potrditev zgodovinske resnice, predvsem pa za katarzo srbskega ljudstva. Ker imajo ugotovitve in odločitve sodišč vendarle precej večjo težo, kot gola zgodovinska dejstva, ki so precej bolj podvržena subjektivnim, pogosto čustvenim interpretacijam.
Podobno je z zločini komunistične partije v povojni Sloveniji. Nihče sicer več ne more zanikati, da so se obsežni zločini res zgodili, saj več kot 600 skritih grobišč, posejanih po vsej državi, govori samih zase. A je naslednikom nekdanje partije že relativno zgodaj uspelo z agresivnim pristopom in pavšalnimi trditvami o maščevanju izdajalcem obdržati debato o povojnih pobojih v sferi kulturnega boja, kjer so čustva prevladala nad razumom in tako nikoli ni prišlo do razprave o dejanskih razlogih za poboje, ki bi nedvomno velikemu delu javnosti vendarle odprla oči o zločinskosti nekdanjega režima. V takšnih okoliščinah je seveda bilo morebitno sojenje osumljenim za povojne zločine huda nevarnost, ki je njihovi partijski nasledniki pač niso mogli dopustiti. In je tudi niso.
Izid je tak, da za pokole več kot deset tisoč Slovencev in okoli sto tisoč pobitih na ozemlju Slovenije, ni pred sodiščem odgovarjal nihče. Čeprav so pol stoletja po krvavih dogodkih gotovo bili živi in pri močeh še mnogi izmed storilcev.
Janez in pojoča travica
Ko je leta 1990 na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu Janez Kocijančič, pomemben funkcionar v bivšem režimu, roke porinil globoko v žepe, je bilo videti, kot bi bil nekoliko slabših manir. A kasnejše dogajanje je pokazalo, da gre za veliko več. Da je bodoči predsednik ZLSD, naslednice ZKS, dal povsem jasno vedeti, da je sprava zgolj fasada in da nasledniki nekdanjih družbeno-političnih organizacij nezaslišane zločine, ki so jih zagrešili njihovi predhodniki, obžalujejo zgolj zato, ker so bili obelodanjeni. Tako, kot hudodelec obžaluje svoja dejanja zato, ker so ga dobili, ne pa zato, ker je naredil nekaj slabega.
Vse od razkritja zločinov, ki jih je partija zagrešila po vojni, so tako takratni nosilci oblasti kot tudi njihovi nasledniki, ob vsaki priložnosti zatrjevali, da jih obžalujejo. A njih dejanja govorijo drugače. Kako si sicer lahko razlagamo, da organi pregona niso pred sodišče pripeljali niti enega izmed storilcev? Bodisi jim ni bilo dovoljeno, ali pa so bili dokazi uničeni – mnogo pričevanj je bilo o tem, kako so na predvečer prvih demokratičnih volitev tovornjaki vozili arhive v uničenje. Le po čigavih navodilih, če ne po navodilih tistih, ki sicer poboje ˝obžalujejo˝. In le kako si lahko razlagamo, da je le peščica izmed več tisoč izkopanih žrtev dobila svoje ime in grob. In vse to v poldrugem desetletju, ko so bili večino časa na oblasti tisti, ki poboje ˝obžalujejo˝. In le kako lahko verjamemo v iskreno obžalovanje nekdanjega ˝oče naroda˝, ki je obenem dvajset let vztrajno lagal, da ni vedel za poboje.
Tofffsy, ena izmed risank moje mladosti, je pripovedovala o fantiču, ki grešnikom pomaga na pravo pot, v dokaz, da se res kesajo, pa so morali pihniti v pojočo travico, ki je zapela. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi Tofffsy dal pojočo travico pihati nekaterim najvplivnejšim voditeljem nekdanje komunistične partije in njenih naslednic. Bojim se, da bi pojoča travica ostala nema.
Vir fotografije: moj album
