Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame škarje in platno nazaj, je s svojim poskusom klavrno propadel. Pravzaprav je s tem na neki način celo pospešil svojo pot v Remetinec, ki se ji je skušal izogniti.
Ni HDZ
Jankovićevi apetiti po vrnitvi v nacionalno areno so na moč podobni Sanaderjevim. Vendar Pozitivna Slovenija ni HDZ, ni stranka s kakršno koli tradicijo ali samostojnim pomenom. Ker težava večine levosredinskega dela političnega prostora ni zgolj v njegovem vsebinskem profilu, marveč že čisto v izhodišču tudi to, da strank kot političnih dejavnikov ne jemlje čisto resno, je štartni položaj ljubljanskega župana bistveno boljši od Hrvatovega. Na slovenski levici namreč niso posamezne stranke kot take nič manj zamenljive kot njihovi člani. Če bo potrebno, se bo Pozitivna Slovenija pač pridružila starejšim sestram na političnem pokopališču, kjer so v preteklih letih prizadevni “grobarji” že izklesali nagrobnike liberalnim demokratom, Zaresu, Slovenski nacionalni stranki in še komu. Janković pa bo – v novi preobleki – ostal.
Stvar je nekoliko bolj zapletena, ker gre po vsem videzu enako kot v Sanaderjevem primeru za moževo čisto solistično akcijo, ki ni namenjena ničemur drugemu kot reševanju njegovih lastnih težav, v drugi vrsti morda še uresničevanju zgodaj leta 2012 neuresničenih ambicij. V svojem egoizmu pa je nekoliko trčil ob dejstvo, da je projekt Alenka Bratušek z vidika slovenske levice in njenih podpornikov presegel vsa pričakovanja. Premierki je v kratkem času uspelo črne ukrepe, ki so nujni za odvrnitev tujega, trojkinega posega (slednjega se tradicionalni gospodarji slovenske domovine bojijo bolj kot hudič križa), spremeniti v bele in obenem pripraviti teren za vrnitev dežele v stare, po mnenju svojih privržencev edine pravilne ideološke tirnice. Jankovićevo soliranje tak “urejen” svet pravzaprav po nepotrebnem meče iz komaj vzpostavljenega ravnovesja.
Koalicija se nima kam zamajati
Če ne bi živeli v Sloveniji, bi moralo biti vladajoče koalicije konec tisti trenutek, ko bi bil Zoran Janković vnovič izvoljen za predsednika Pozitivne Slovenije. Seveda pa veljajo pri nas posebne zakonitosti in črno ni zmeraj črno, belo ni zmeraj belo. Socialni demokrati so, kot smo na straneh našega portala že večkrat povedali, vedno bolj upoštevali interese širšega levega bloka kot svoje lastne. Tokrat ne bo drugače, geslo pa očitno bo, “da ne bodo naredili ničesar, kar bi škodovalo državi”. Podobno resnega majanja vlade ni pričakovati od Desusa, kjer bi bili za kaj takega morda na voljo Karl Erjavec in nekateri poslanci, strankina baza pa sodi prejkone med bolj navdušene privržence ljubljanskega župana.
Ostane Gregor Virant, ki bo moral svoja dvojna merila ob Jankovićevi vrnitvi najbolj rokohitrsko požlahtniti. Še zlasti se bo znašel v težavah, če se bo župan polakomnil še premierskega položaja, ker bodo morali v tem primeru njegovi poslanci zanj dejavno glasovati. Ampak po drugi strani so Virantovi najbolj živo zainteresirani za podaljšanje mandata parlamentu do skrajnih meja, ker bo, če ne bo vsaj manjšega čudeža, ta njihov zadnji. Zato je tudi od njih pričakovati modrovanje o prednosti višjih državnih koristi pred visokimi etičnimi standardi.
Je to pametno?
Četudi resna koalicijska kriza tudi ob izpeljavi Jankovićeve operacije ni verjetna, se mora celo Pozitivni Sloveniji zastaviti vprašanje, ali je pametno menjavati putko, ki očitno – nenadejano – nese zlata jajca. Tudi nekateri odzivi levici naklonjenih mnenjskih voditeljev pričajo o določeni zadregi. Toda Janković ni brez asov v rokavu. Velika večina političnih anonimnežev, ki so se leta 2011 znašli v poslanskih klopeh, dolguje svoj nenadni vzpon neposredno njemu. Pravzaprav velja to celo za Alenko Bratušek osebno. Tako ni presenetljivo, da je Janković v svojem hitenju na predsedniški stolček že vknjižil prvo etapno zmago. Volilni kongres bo namesto čez slabo leto že čez dva meseca.
Po drugi strani prav ljubljanski župan ostaja živo udejanjenje “jugoslovenskega sna” o politično in ideološko pravovernem malem človeku, ki je menda zaradi svojih lastnih mitičnih menedžerskih sposobnosti dosegel zvezde. Zdi se, da bi veliko Slovencev vnovič odkupilo to pravljico. In proti omenjenemu simbolnemu kapitalu zdrava pamet ne opravi skoraj nič, četudi bi jo uporabili tradicionalni guruji levice.
Je pa prenapenjanje ideološkega in političnega loka, ki bi ga Jankovićeva vrnitev vsekakor pomenila, tisto, kar je ljubljanskemu županu in njegovim podpornikom škodovalo že po volitvah 2011. Dlje, kot trajajo medeni meseci Bratuškove, verjetneje je, da bodo na takratne nauke začeli pozabljati.
Foto: Aleš Čerin
