Glasni upokojenci …
V tej državi se vsi pritožujejo. Najbolj glasni se zdijo upokojenci. Že skoraj vsak teden se na tiskovni konferenci pojavi Karl Erjavec, predsednik DeSUSa in zarohni, da upokojencem pa že ne bomo rezali, če ne oni gredo iz koalicije. Tudi teta iz ozadja in iz “procesije” na Magistrat, Mateja Kožuh Novak se redno pojavlja v medijih in se – zadnje čase kar skupaj s Karlom – bori za upokojence. Oba sta zelo uspešna.
Tudi v tej zaostreni krizni situaciji sta dosegla, da se v pokojnine in upokojenske dodatke ne bo posegalo. Prav naravno je, da sta v Sloveniji onadva lahko uspešna. Za njima namreč stoji množica skoraj 600.000 upokojencev, zvestih in hvaležnih volivcev, ki vsak večer gledajo poročila in se navdušujejo nad borcema za njihove pravice. Število upokojencev po podatkih ZPIZA tudi lepo stalno raste – v devetih letih za skoraj 100.000 (od 2003 do 2012 je število zraslo od 491.911 na 585.408). Tako se Karlu in Mateji ni bati za upad moči. Borba za upokojence je torej prava zgodba o uspehu.
… tihi mladi …
Na drugi strani imamo mlade, katerih pa v javnem prostoru skoraj ni slišati. Seveda, mladih (Statistični urad RS šteje za mlade tiste, ki so stari od 15-29 let) je v Sloveniji veliko manj kot upokojencev (konec leta 2012 jih je bilo 359.349 – torej skoraj pol manj kot upokojencev). Mladi poročil ne gledajo in na volitve – tudi oni, ki že imajo volilno pravico – skoraj ne hodijo, ker je “brezveze”.
Mladi seveda ne stojijo pri miru, pač pa odhajajo ven. Predvsem izobraženi. Oni torej, ki bi morali s svojo dejavnostjo, podjetnostjo in poslovnostjo preživljati vedno večje število upokojencev. A jim ne damo zadihati. Prav jutri odideta iz Slovenije dva mlada človeka, oba visoko izobražena, odlična študenta. Oba sta dobila službo v Belgiji. Samo upam, da ju še kdaj vidim v Sloveniji. Tako se ” škarje” med upokojenci in mladimi vedno bolj razpirajo in enkrat se bodo razprle do konca in tudi zlomile.
… in še tišji kmetje
Še enega glasu se v Sloveniji ne sliši. To so kmetje, ki jih je v Sloveniji po poročilu Statističnega urada RS le 33.308 (in njihovo število vztrajno pada), oni torej, ki se trudijo, da na krožnik dobimo svežo hrano. V mislih nimam tistih “švercerjev”, ki kupujejo poceni robo na veletržnici v Trstu in nam jo potem drago prodajajo po naših mestih. V mislih imam višinske kmete, ki se trudijo ohranjati življenje po obrobjih Slovenije, po “kucljih” našega sredogorja. Letos poleti sem hodil po vzhodnem obrobju Slovenije, po gričih Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz in opazoval skoraj že izpraznjeno pokrajino. Na razdalji kakih 100 km ob naši vzhodni meji se krepi samo vikendaški ceh, kmetije pa žalostno propadajo.
Kmetje pač niso glasni, nihče jih jasno ne zastopa in nimajo moči. Seveda kmetov je malo in kot volivci niso zanimivi. Kaj pa je dobrih 30.000 v primerjavi s skoraj 600.000 upokojenci? Dvajsetina. Kakšno moč pa bi lahko imeli?
Kako bi pa oni lahko povedali svojo zgodbo? O stiskah, ki jih doživljajo zaradi predrznosti naše nove vlade, ki je kmečka problematika ne zanima. Njim, ki jih zadnja leta tepe muhavost narav s poplavami, sušo, … se lahko drastično poveča davek na nepremičnine. Prav v nebo vpijoč je primer davka na kmetijske stavbe, kjer naj bi stopnja davka bila 0,5 %, kar je v primerjavi z obdavčitvijo vikenda s stopnjo 0,15 % prav nesramno. Za “štalo” v kateri ima kmet krave (torej za svojo poslovno dejavnost) bo plačal več davka kot vikendaš, ki samo občasno pripelje na vas odpočiti svojo rit. In celo ob takih krivicah se kmetov ne sliši. Saj sicer obstaja Sindikat kmetov Slovenije, vendar, ste že slišali, da bi kdaj “zarohnel”? Ste še slišali, da bi kmetje “nabrusili kose” ali “zakurblali” svoje traktorje in prišli v Ljubljano? Tako počasi, morda kar po avtocesti? 30.000 kmetov nikakor nima številčne moči in sposobnega sindikata, da bi se jih slišalo, niti ne morejo zbrati dovolj podpisov za referendum s katerim stalno grozijo glasni. Morda pa imajo kakšno drugo moč?
Se spomnite pesmi Iztoka Mlakarja z zgovornim naslovom “Puntarska”, kjer avtor primerja duha njegovih “nonotov” in duha sedanjega kmeta, ki je – kot pravi v pesmi – “ku zdej se reče, nekvalificiran kmet, jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet. Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam, ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam”. V nadaljevanju pesmi je nakazan sicer skrajno neprimeren načini sindikalnega boja kmečkega človeka, pa vendar se sprašujem, če je slovenski kmet sploh še ohranil kaj puntarskega duha? Bodo kmetje res lepo mirno požrli vse “denarmolzne” pogruntavščine, ki mu jih birokrati v Ljubljani servirajo? Ni prav nobene druge možnosti kot ta, da kmečki sindikalisti hodijo na sestanke raznih svetov in tiho predlagajo svoje zamisli, vlada pa naredi po svoje?
Foto: Aleš Čerin
