Ko sem dobil prošnjo, da napišem nekaj o Svetovnem dnevu mladih, ki je v začetku avgusta potekal v Lizboni, se mi je najprej pojavilo vprašanje, na katero temo naj se osredotočim. Toliko občutkov, toliko dogodkov, toliko ljudi, toliko stvari, ki bi jih lahko zapisal. Ampak mogoče bi tokrat zapisal svojo plat. Na Svetovni dan mladih, ki ga je leta 1984 začel praznovati sv. papež Janez Pavel II, sem se tokrat odpravil tretjič. Skupaj s Skupnostjo katoliške mladine smo leta 2016 šli v Krakov, leta 2019 pa v Panamo.
Obe pretekli izkušnji sta moje življenje definitivno močno zaznamovali. Takrat se tega še nisem zares zavedal. Na oba prejšnja svetovna dneva mladih sem šel še kot študent, močno vpet v katoliško mladino, njene programe in strukture. Tokrat sem šel kot mlad zaposlen, nekoliko tudi z mislijo, da bom za naslednjega morda že prestar. In odločil sem se za prostovoljsko pot. Izkušnjo dogodka, ki ti da veliko več, če si na njem prostovoljec, kot če si le udeleženec, sem že imel, pa tudi na nobeno skupino romarjev tokrat nisem bil močno vezan. Odločil sem se tudi za pot z letalom namesto avtobusa, kar me je prikrajšalo za dvodnevno potovanje in spoznavanje, hkrati pa mi je dalo priložnost, da se bolj odprem in povežem z mednarodno ekipo.
V sredo, 26. julija, sem pristal v Lizboni, nekaj ur kasneje pa smo se k uvodni maši v Estorilu zbrali prostovoljci. Skupaj nas je rumene majice »voluntário« nosilo med 20.000 in 25.000. Kako velik dogodek mora to biti, če je že prostovoljcev (poleg uslužbencev, zunanjih sodelavcev, klerikov, …) toliko? Množica sicer ne zagotavlja nujno prave smeri, a nekaj je dalo slutiti, da bo to nekaj veličastnega. Izkušnjo večjega srečanja v Krakovu sem že imel, a to je bilo pred covidom. Polne metroje sem poznal iz Prage, polne tramvaje pa iz Strasbourga, kjer se je bistveno manjša množica mladih srečala na Evropskem Taizejskem srečanju, ki letos prihaja v Ljubljano. A številčnost te prevzema dan za dnem. Že prostovoljcev nas je bilo v tednu pred dogodkom vsepovsod polno.
Potem pa pride ponedeljek, 31. julij, in v Lizbono se vsuje več sto tisoč mladih. Udeleženci, ki smo že kdaj imeli stik z organizacijo in logistiko, radi primerjamo dogodke med sabo – kaj je bilo kje boljše in slabše, a v vsakem primeru je sprejeti tako število mladih, tudi če gre 100 stvari narobe, še vedno dosežek. In tu mlad katoličan dobi POGUM. Mladi iz vseh razen ene države sveta (iz Maldivov) s svojimi zastavami, jeziki, plesi, vzkliki, navadami so del ene skupnosti – ene svete katoliške in apostolske Cerkve. Špansko govoreči so vzklikali »Mi smo papeževa mladina!« (»Esta es la juventud del papa!«) in pridružil se jim je cel svet. Za vsakim vogalom si slišal afriške bobne, mladi so v rokah, na majicah in zapestnicah nosili podobe iz svojih narodnih svetišč in jih izmenjevali, … Pa kaj – en malo nenormalno večji mladinski festival, kaj pa je to takega? Samo da ni. Tu je mesto vibriralo od lepih dejanj, blagoslovov, lepih besed, objemov, novih prijateljstev. Katoliška utopija uresničena. In potem prideš do zakramentov.
Delal sem v neposredni bližini »Mesta veselja«, kjer je stalo 200 spovednic, ki so jih izdelali tamkajšnji zaporniki. Stali so tudi mladi, dan za dnem, v vrstah, da bi prišli do zakramenta sprave. In prišel sem na petkove slovenske kateheze. Več kot 500 mladih v cerkvi pred najsvetejšim, zunaj pa vrsta. Spoved za spovedjo, odveza za odvezo, darovi in sadovi tega Svetovnega dneva mladih. Mladi še nekaj trenutkov prej, pa tudi po tem, glasni in razigrani, v pesmi in spoznavanju drugih, so tiho klečali, nekateri z rožnimi venci v rokah. In tu mlad katoličan dobi UPANJE. Še je upanje tudi za našo postarano in utrujeno Cerkev na Slovenskem. Pa ne samo za nas – tudi za Francijo, Italijo, Španijo, celo za Belgijo. Pa ne samo za nas – tudi za Afriko, tudi za Korejo, ki bo gostila naslednje tako srečanje čez 4 leta.
Skupaj s tem upanjem vesoljne Cerkve smo sedeli v parku Eduardo VII, na »hribu srečanja«, kot so ga poimenovali. Najprej za uvodno sveto mašo, potem za papežev prihod. Kjerkoli se je pojavil papež Frančišek, o katerem se mnenje v Cerkvi deli bolj kot o prejšnjih dveh papežih, tam je zavladalo veselje, ponos, da smo katoličani, pa tudi jasna beseda opogumljanja. Trudil sem se slediti s pomočjo prevoda in nisem zaznal ničesar, kar bi mlade lahko razdvojilo v mnenju. Čutila se je velika povezanost. On je papež za nas Slovence, pa tudi za Gambijce, pa tudi za Venezuelce, pa tudi za Ukrajince in Ruse – v Cerkvi je prostor za vse, kot je rekel. Za Evropejca, ki ne pride velikokrat v stik s prebivalci drugih celin, je videti živost in mladostnost Cerkve v Afriki nekaj nenavadnega. Videti upanje v očeh mladih iz najrevnejših držav te močno udari v trebuh – vse imaš, pa nočeš biti vesel. Vse sem ti dal, pa se nočeš odločiti za upanje. Po križevem potu v petek je prišel grand finale – vigilija in maša v parku Tejo. Veste koliko rožnih vencev jamranja bi lahko bilo za pot po vročini do prizorišča, pa zaradi neorganiziranosti in posledičnega pomanjkanja prostora v sektorjih, pa zaradi vročine na prizorišču? Pa ni bilo. Veselju in pozitivnosti kar ni bilo konca.
Kot bi nekdo našteval sadove sv. Duha. In ker ni bilo prostora notri, sem se odpravil ven. Takoj ob vhodu je bila pump-track steza, kjer so si svoj tabor poiskali tudi že prvi Slovenci. Vrgel sem spalko na tla, ruzak ob njo in šel v vrsto stat za nekaj osvežilnega. Sonce, ki nas je pred tem dobro pripekalo, je poskrbelo za čudovit sončni zahod, prišel je papež, potem pa je sledila adoracija. In tu mlad katoličan dobi občutek SKUPNOSTI. Ste kdaj videli množico, veliko milijon in pol? Ali pa recimo 10 krat manjšo, ki bi v trenutku utihnila in ker nekaj minut ostala v tišini. Tišina postane izjemno zgovorna. Prišli smo do tistega, zaradi česar smo tu. Seveda je papež dobil glasne vzklike, skandiranje in petje ob prihodu. Kralj veličastva je dobil vso pozornost in tišino, ki jo premore taka množica.
Ko sem se ulegel v spalko, sem šele zagledal, kako lep razgled sem rezerviral. Pred mojimi očmi je bil kot na razglednici osvetljen most Vasco de Gama. Jutro nam je postreglo s prelepim sončnim vzhodom, oče Guliherme pa nas je ob 7. uri prebudil s »sunrise setom« – duhovnik DJ z ritmi, ki jih mladi razumemo. In tu mlad katoličan začuti RAZNOLIKOST. Raznolikost znotraj Cerkve – od tradicionalistov do modernistov, od DJ duhovnika do koncerta gregorijanskih koralov, stotine različnih gibanj znotraj Cerkve, ki sobivajo, ki se ne izključujejo, kljub temu da bi nekateri radikalci to radi dosegli. Organizatorji so se potrudili, da je bilo za vsakogar možno najti nekaj – od kulturno-umetniških dogodkov, športa, duhovnih dogodkov, predavanj in konferenc, pa do nastopov množice katoliških bendov. Sam sem delal v zaodrju in ob odru na festivalu mladih v predelu Belem. Vzdušje je bilo brez pijače in drog noro – različne zvrsti katoliških bendov, ki so v mladih prebudili energijo, seveda ne brez sporočila. Dalo se je zafeštat na drugačen način.
Neizmerno hvaležen sem za dar obiska Svetovnega dneva mladih v Lizboni. Spet me je napolnil s pogumom, veseljem, spet sem začutil skupnost v raznolikosti. Veselje vesoljne Cerkve sem imel priložnost videti in doživeti iz prve roke. Hvaležen sem tudi za nova prijateljstva, da sem na osebni ravni lahko spoznal in se povezal z novimi ljudmi z vsega sveta.
NAMESTO ZAKLJUČKA PA – v dneh pred SDM smo lahko brali o denarju, ki sta ga Portugalska in Lizbona namenila za dogodek. Seveda nekaterim to ni bilo prav. Tudi v Sloveniji jim ne bi bilo. Veliko Lizbončanov je pred množicami za teden dni pobegnilo iz mesta. Nekateri so se pritoževali nad gnečo povsod. Do neke mere imajo vsi prav. Kar pa ne pomeni, da to ni zelo kratkovidno. V njihovo deželo, v njihovo mesto je prišlo milijon in pol mladih. Dogodek je tekel lepo, ni bilo izgredov, ni bilo uničevanja. Mladi so s hrano, transportom in spominki pridelali precej davkov. A obstajajo še bolj pomembni vidiki. Mlade so sprejeli v družinah, v šolah, v skupnostih. Portugalska in Lizbona sta se izkazali kot izjemno gostoljubni in prijazni. Otroci so dobili priložnost spoznati te romarje iz drugih koncev sveta. Prostovoljci so v pripravljalnih dneh obiskali več kot 650 ustanov (za otroke, starejše, osebe s posebnimi potrebami, bolnišnice, zavode), da bi se na kratko srečali s tistimi, ki na dogodek ne morejo, da bi spregovorili besedo ali dve z najranljivejšimi v družbi. Mladi so doživeli neponovljive trenutke. V organizacijo je bilo vključeno nepredstavljivo ogromno število ljudi po celotni Portugalski, pa tudi mednarodno. Spletla so se nova prijateljstva. Mladi so se pogovarjali o svojih deželah, razbijali nevednost z razumevanjem. Kaj ni vse to eno veliko delo za mir v svetu? In ko decembra pride čas, da Ljubljana in Slovenija odpreta srca in domove za mlade romarje – se nikar ne obotavljajte, ampak pristopite zraven. Sadovi in rezultati bodo močno odtehtali trud in vložke.
Marko Gruden
