Ali so katoliški vladarji, ki so vladali z mečem v znamenju križa, živeli v laži?

Na povabilo sedmih zakonskih parov, povezanih v Senior klub Združenja katoliških študentov, s katerimi se mesečno srečujem vse od ustanovitve združenja leta 1992, sem letošnje pomladanske praznike preživel v Barceloni in okolici. Pred odhodom na pot sem osvežil burno zgodovino Španije in Katalonije od prvega tisočletja pr. Kr. do danes.

Severnoafriška iberska plemena so kakih tisoč let pred Kristusom vdirala na polotok in se pomešala z redko naseljenim avtohtonim prebivalstvom. Kakih 200 let pozneje pridejo sem Feničani in ustanavljajo kolonije. Sledijo jim Grki, nato Kartažani, okoli 400 let pred Kr. še Kelti. V času cesarja Avgusta si polotok dokončno podredijo Rimljani in mu gospodujejo nekaj manj kot 500 let. V obdobju med letom 500 in 700 Iberskemu polotoku vladajo Vizigoti, imenovani tudi Zahodni Goti. V notranjih sporih gotskega visokega plemstva ena stran, ki hoče spodnesti kralja in vzpostaviti svojo dinastijo, leta 711 pokliče na pomoč muslimane. Po tej usodni napaki dinastije Arabcev in Mavrov obvladujejo polotok polnih 780 let. Po sklenitvi personalne unije leta 1469 se iz Kastilije in Aragonije oblikuje močna Španija. Z osvojitvijo Granade leta 1492 pade zadnje mavrsko oporišče na Iberskem polotoku. Po Kolumbovem odkritju Amerike leta 1492  Španija osvoji Južno, Srednjo in velik del Severne Amerike. Od tega časa naprej se Španija vse do konca državljanske vojne v letih 1936–1939 zapleta v neprekinjene vojne z evropskimi velesilami.

Kdo je generiral vse te vojne in čemu? Vse od Vizigotskega kralja Rekareda, ki leta 589 opusti arianizem in postane katoličan, pa do prihoda Mavrov leta 711 (122 let) ter od odhoda Mavrov 1492 do leta 1975, ko pade Frankova diktatura (483 let), Španiji 605 let vladajo katoličani, najdlje Burboni in Habsburžani. Za čigav naslov so krščanski vladarji prelivali kri? Zakaj je Elizabeta Kastiljska, predana katoličanka, za utrditev oblasti Jude, Mavre in heretike postavila pred izbiro: ali krst v katoliški veri ali izgon iz Španije, sodbo o pravovernosti pa zaupala inkviziciji? Kako so si španski katoliški cesarji, kralji, knezi, grofje, generali in izvajalci inkvizicije razlagali besede sv. Petra iz današnjega drugega berila: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod. Ali so vsi ti katoliški aristokrati, med katere štejemo tudi visoke cerkvene dostojanstvenike, živeli v laži, nekakšno dvojno življenje: eno za Boga, drugo za vladanje podložnikom, s križem v eni roki in mečem v drugi? Ali so trdo vladali samo zato, da bi ubranili svojo oblast in nadzor nad zemljiškimi posestmi, mesti in deželami in hlepeli, da bi jih podložniki častili in slavili, sami pa bi uživali blaginjo in ugodje?

Turistični vodiči, največkrat pa tudi sami, nezavedajoč se kompleksnosti vsakega zgodovinskega obdobja, praviloma zapademo poenostavljanju in črno-beli sodbi, ki na eno stran postavi vladajoče in na drugo podložnike. Prvi v naših očeh poosebljajo oblast in krutost, drugi brezpravnost in dobroto. Zgodovino torej radi motrimo povsem pravljično, kot boj med dobrim in zlim, pri čemer so naše simpatije že vnaprej oddane ubogim, vladarjem pa le takrat, če z nami delijo nacionalno poreklo. Slovenci, ki nismo imeli svojih kraljev, smo kodirani z občutkom podrejenosti, z apriornim odporom do tuje moči. Del Slovencev je med drugo svetovno vojno občutek majhnosti in podrejenosti sublimiral tako, da se je navezal na tujo zmagovito moč, na Sovjetsko zvezo, ki jih je z izvedbo komunistične revolucije postavila na zmagovito stran zgodovine. Tako smo Slovenci pred 80 leti ponovili zahodnogotski sindrom iz leta 711 in se med seboj razdelili. Sedaj, ko o nas kljub samostojni državi v bistvenih stvareh odločata tuja administracija in uvožene ideologije, je ogrožena naša nacionalna substanca. Iz tujine vsiljena zmagovalna ideologija polpretekle zgodovine se je transformirala v kulturni marksizem; v zadnjem času pa je bilo nanj cepljeno še novo duhovno in kulturno razsulo, ki prihaja z Zahoda ter razkraja predvsem zakon, družino in izobraževalni sistem.

Vrnimo se k sv. Petru, ki razume našo osebnostno bit popolnoma drugače kot katerakoli kultura. Ko sv. Peter govori, da smo izvoljen rod in svet narod, hoče reči, da je prav to naše najgloblje bistvo, naša temeljna identiteta. Smo torej izvoljen rod, ki se rojeva iz krsta, v Svetem Duhu. Nismo pa izvoljen rod kot Slovenci, kar velja tudi za vse druge narode, zato nima noben narod nobenih predpravic pred drugim narodom, ali mesijanskega poslanstva za druge narode. Naša identiteta ni iz krvi, naroda in rodu, temveč iz novega rojstva v Svetem Duhu. Smo sicer Slovenci, ponosni Slovenci, ki za državne praznike izobešamo slovensko zastavo, vendar smo najprej katoličani, pripadniki kraljevega duhovništva, vesoljne edinosti, vezani na jambor, na katerem ne vihra slovenska zastava, temveč je na njegovem vrhu Kristusov križ. Ladja, na kateri plujemo skozi viharje časa, je Cerkev, Božje ljudstvo, njen krmar pa Jezus Kristus. Vse druge ladje, ki predstavljajo narodnost in narodno kulturo, so le spremljevalne ladje, nujno potrebne, vendar pripadajo času, njegovemu spreminjanju in minevanju.

Največja žrtev poenostavljanja zgodovine je Cerkev. Sama je dosegla svoj pričevanjski vrh brez podpore oblasti, v prvih treh stoletjih, potem pa so si jo evropski vladarji po letu 313, po vzoru Konstantina Velikega, podrejali, in iz nje naredili državno ideologijo, da jim je služila kot dekla. Takoj, ko je niso več potrebovali, začenši v 18. stol., z vzponom meščanstva in industrializacije, so jo začeli smešiti, poniževati, ji pripisovati grehe, v katere so jo sami potiskali, nato pa so jo odvrgli. Evropski narodi, vsi po vrsti, odrivajo Katoliško cerkev, še naprej pa vsak od teh narodov slavi tiste svoje vladarje, ki so se izkazali z osvajanjem, in jim pripisuje mitske zasluge.

Kdor veruje v vogelni kamen, ki je Kristus, nadaljuje sv. Peter, ne bo osramočen. Zato zadrege, ker smo majhni, in strahu, ker nismo na strani zmagovalcev, ne bomo premagovali tako, da bi se kot Vizigoti in komunisti oprijeli tujih pomoči, ideologij in vrednot. Kajti kamen, ki ga zidarji tega sveta vedno zavržejo, ostaja še naprej naš vogelni kamen.

Po tem vmesnem delu moramo končno odgovoriti na vprašanje, zastavljeno v začetku, ali so katoliški vladarji, ki so vladali z mečem v znamenju križa, živeli v laži. Odgovor bomo našli pri sebi. Med nami, navadnimi zemljani, in vladarji je neka analogija. Tako kot so se vladarji pulili za tuja ozemlja, se majhni otroci pulijo za igrače, učenci tekmujejo s sošolci, ker so najboljša vpisna mesta rezervirana samo za odličnjake. Če gredo katoliški vladarji na vojsko, gredo katoliški sorodniki na sodišče, da si izpulijo kar največji delež dediščine. Če se nekdaj visoka evropska katoliška aristokracija ni mogla sporazumeti, kako si razdeliti surovine, vire energije, proizvodnjo, trgovanje in z birokracijo podprtega vpliva, se na mikro ravni vsi, tudi katoličani, težko sporazumemo o čemerkoli v podjetju, župniji, družini, v športnih in kulturnih organizacijah in povsod drugod.

Zakaj je temu tako? Sv. Pavel nam v prvem pismu Korinčanom pojasnjuje, da vse spoznavamo in razumemo samo delno in nepopolno. Toda z izvirnim grehom ni ranjen samo naš um, ampak je še bolj usodno z navzkrižno iracionalnostjo ranjena naša psiha, o kateri je sv. Pavel v pismu Rimljanom zapisal: Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, česar nočem. /…/ Kajti dobro hoteti je v moji moči, dobro delati pa ni, ker greh prebiva v meni.

Malodane noben katoliški vladar si ni sam izbral aristokratskega stanu, ampak je bil v njem rojen. Po naravi stvari in izvirnem grehu je bil postavljen v položaj, da ga je kot Adama in Evo vabila kača, namreč plemstvo, s katerim je bil obdan, naj si vzame tudi tisto, kar ni njegovo. Iste sile ženejo tudi nas. Ko bogatimo svoje znanje, izpolnjujemo svoje poslanstvo, toda znanje lahko uporabimo tudi za utrjevanje premoči nad drugimi in za kopičenje dobrin. Pri tem, ko uporabljamo svoje talente, vedno naletimo na druge, ki delajo isto, oboji pa imamo izrabo talentov za sveto dolžnost. Konflikt je neizbežen, kajti meja, kje bi se morali ustaviti, je težko določljiva. Kaj radi se izvlečemo z razlago: več kot ustvarimo, več lahko damo. Meja, kdaj z ustvarjanjem koristimo drugim in kdaj služimo predvsem svojemu udobju in prestižu, je tanka in v nenehnem premikanju; drugače jo vidimo pri tridesetih, drugače pri šestdesetih.

Da se pri vsej tej nepreglednosti in kompleksnosti življenja ne izgubimo, naj v nas nenehno odzvanjajo besede iz prvega berila, ki nam naročajo, naj nikoli ne prezremo ubogih in nemočnih, naj ne zanemarjamo pričevanja za Božjo besede, kajti smisel vsemu daje On, ki je o sebi rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje.