V soboto, 16. septembra, se je v cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem odvijal že 42. festival Stična mladih. Udeležila sem se ga že šestič, vendar tokrat v nekoliko drugačni vlogi. Bila sem del ekipe za odnose z javnostjo, zato sem se tekom dneva večkrat javljala s terena. Na socialnih obrežjih Stične mladih sem tako poskušala čim bolje predstaviti vzdušje in ga preko ekranov prenesti v srca tistih, ki se zaradi različnih razlogov letošnje Stične niso uspeli udeležiti.
Kot mlajša udeleženka sem se na Stično rada vračala predvsem zaradi občutka skupnosti in pripadnosti veri. Tudi letos mi v spominu zato najbolj ostaja povezanost prostovoljcev. Pred in med samim festivalom smo si med seboj pomagali, se družili ter kljub veliko dela noro zabavali. Poleg tega nas je Bog blagoslovil tudi z lepim vremenom, kar je še dodatno pripomoglo k dobremu vzdušju. Seveda ne smem pozabiti na vrhunec dneva – slovesno sveto mašo, ki sem jo lahko spremljala od daleč iz župnišča skozi okno naše pisarne. Pogled na množico vernih mladih je bil ob spremljavi čudovitih glasbenih priredb prelep.
Po kosilu sem se sprehodila po ulici, kjer so se tekom dneva odvijale različne aktivnosti. Veselje mladih se je na vsakem koraku odražalo v objemih, nasmehih, pogovorih in pesmih. Polni so bili tudi prostori, kjer so se odvijale delavnice. Istočasno sta potekala koncert Vlada Kreslina ter športni turnir, ki si ga bom letos še posebej zapomnila. Prvo mesto v nogometu je namreč zasedla naša animatorska ekipa Inter Šentjakob, ki se je za naslov prvaka borila že kar nekaj let. Zelo ponosna ostajam tudi na našo novonastalo odbojkarsko ekipo, ki je dosegla neverjetno 2. mesto. Obdana z animatorji sem tako popoldne z vsem srcem navijala za svoje favorite in s turnirja odšla zelo ponosna.
Nazadnje moram omeniti tudi neverjeten večerni koncert. Epski »lightshow«, odlični plesalci in izbor skladb z globokimi besedili se mi je močno vtisnil v spomin in kaže na to, da je Stična mladih res »festival na nivoju«. Prijateljica mi je celo rekla, da se ji zdi boljši kot Škisova tržnica. Hvaležna sem tudi za blagoslov brata Luka Modica, ki je med burno koncertno dogajanje prinesel mir in tišino. Tudi z letošnje Stične odhajam ne le polna spominov in novih prijateljstev, ampak tudi z novo energijo in močjo, z novimi spoznanji ter željo, da preko Njega še naprej odkrivam, kdo sem, in izpolnjujem božjo voljo.
Lucija Kovač
