Bog ni v središču naše zavesti, temveč je odrinjen na neobvezno obrobje

Vsem nam je bolj ali manj znan pogosto navedeni stavek iz pisma Hebrejcem, ki se glasi: Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha. Prvo adventno nedeljo začenjamo z besedami preroka Izaija: Ti, Gospod, si naš oče, Naš odkupitelj iz davnine ti je ime. Kdo od nas res misli, da je ta stavek iz današnjega prvega berila tista Božja beseda, ki je živa in dejavna in tako pomembna, da bi se morali ob njej ustaviti in premisliti, ali ni v našem osebnem življenju, v slovenski družbi in v globalnem svetu toliko stvari narobe prav zato, ker Boga ne priznavamo za Očeta, ker Bog ni v središču naše zavesti in merilo naših odločitev, temveč je odrinjen na neobvezno obrobje, v sfero prostočasnega zanimanja.

Ta uvod nam nemara ne zveni prijetno, ker se morda zdi, da kar na počez obsoja našo grešnost in jo skupaj z našimi vsakdanjimi težavami kar a priori pripiše naši pozabi Boga. Zato presojo vrednoti in tehtnosti uvodnih besed začnimo na točki, ki jo izkustveno poznamo. To pa je naše počutje. Če ta hip najdemo stik s seboj, s svojimi mislimi, čustvi in telesom, vemo, kako smo, kako se počutimo. Vendar je sama ugotovitev, kako se počutimo, šele prvi korak, lažji del naloge. Težji del naloge pa je, kako naj se izvlečemo iz položaja, v katerem nam ni dobro, iz stanja, ko obtičimo na mestu, se predamo malodušju, črnogledosti in kritiziranju vseh in vsakogar.

V razumevanju in razlaganju našega počutja je namreč prišlo do velikih sprememb. Pred desetletji je bil eden od kriterijev, ali ima kdo duhovniški poklic ali ne, ali naj nadaljuje z osebno formacijo v bogoslovju ali ne, ta, da sta spiritual, duhovni voditelj bogoslovcev, in ravnatelj semenišča tankočutno ugotavljala, ali je posamezen bogoslovec v osnovi zadovoljen človek ali ne. Če sta v letih bivanja v bogoslovju za koga ocenila, da je kronično nezadovoljen, sta mu predlagala, naj bogoslovje zapusti in stopi na kakšno drugo pot. Pojem nezadovoljstvo danes ni termin, s katerim bi označevali duševno stanje ljudi. Sedaj raje govorimo o depresiji in anksioznosti, pri čemer nevede pravo depresijo neupravičeno zamenjujemo s povsem običajno žalostjo, potrtostjo in slabim razpoloženjem. Depresije torej ne smemo enačiti z občasnim občutkom brezvoljnosti in izčrpanosti, ko se prehodno počutimo nesrečne. Depresija v kliničnem pogledu je namreč duševna motnja, ki spremeni naše doživljanje, čustvovanje in vedenje. Takšna depresija potrebuje zdravljenje, ker je povezana s strukturnimi spremembami na možganih. O pravi depresiji kot duševni motnji torej ne bomo govorili. To prepuščamo strokovnim ustanovam, terapevtom, psihiatrom, zdravljenju z antidepresivi itd.

Psihiatrinja Vesna Švab, voditeljica Centra za duševno zdravje odraslih v Logatcu, pojasnjuje, kaj je v ozadju vseprisotnega občutka, da je težav v duševnem zdravju vse več. Najprej ugotavlja, da duševnih težav ni več kot nekoč, kajti število ljudi z duševnimi težavami, različnimi psihozami, z resnimi duševnimi motnjami je po vseh študijah ves čas konstantno. Kaj se je potem spremenilo, se sprašuje dr. Švabova? In odgovarja, da se kot družba veliko več časa kot nekoč ukvarjamo s čisto običajnimi občutki čutečih bitij, kot sta nezadovoljstvo in žalost. Pri večini, ki imajo težave, in kdo jih nima, gre za povsem običajne razpoloženjske stiske, kar pomeni, da depresivnost in anksioznost nista klinično ugotovljeni, ampak imamo opravka s čisto navadnim samodiagnosticiranjem. Namesto da bi spremenili življenjski slog, začeli resno delati, skrbeti za zdravje, se sproti duhovno, psihično in fizično regenerirati, raje v domnevni depresivnosti in anksioznosti iščemo izgovor za svojo počasnost, medlost, apatičnost, nemotiviranost, nedelavnost, zasvojenost, neučinkovitost, črnogledost in nered, v katerem živimo. 

S samodiagnozo, da smo depresivni in anksiozni, se lahko poistovetimo tako daleč, da postane naša osnovna samopredstavitev drugim. Ko želimo drugim razložiti, zakaj nam v življenju ne gre, zakaj je v našem življenju tako rekoč vse narobe – od ločitve, pogoste menjave služb do nedokončanega študija – jim začnemo pripovedovati o svoji depresivnosti in anksioznosti. Hočemo jih prepričati, da smo sicer kar v redu, dobri, pridni in pošteni, le da smo s tema dvema težavama nekako determinirani: ali gensko, ker naj bi izhajali iz takšne družine, ali pa zato, ker so nas v preteklosti globinsko prizadele različne travme. Zaradi obeh vrst vzrokov za determiniranost naj bi bili povsem nemočni. Sebe in druge prepričujemo, da se je z nami poigrala zla usoda. Tako so govorili in se predstavljali tudi bogoslovci, ki so bili kronično nezadovoljni in videti zagrenjeni. Za njihovo počasno zorenje in slabe rezultate so bili vedno krivi drugi: starši, predstojniki ali kdor koli drug.

Zgodba vsakega izmed nas je drugačna, zato bi za izboljšanje stanja vsak potreboval individualni pristop. Nekaj stvari pa je vendarle splošno veljavnih. Že omenjena psihiatrinja ugotavlja, da je občutek o epidemiji težav v duševnem zdravju zmoten. Teh težav ni več kot nekoč, njihovo število je konstantno. In dodaja, da ne bi smeli običajnih vsakodnevnih stisk tako dramatizirati, kot to pogosto delamo. O razlogih za to psihiatrinja ne govori, vsaj ne v prispevku, ki sem ga bral. Na temelju osebnega izkustva trdim, da smo postali preobčutljivi in premalo opremljeni, da bi vsakdanje stiske učinkovito in sproti reševali. Oboje pa je v veliki meri povezano s tem, kar je ugotovil prerok Izaija v današnjem prvem berilu, kjer je zapisal, da je Bog skril svoj obraz pred nami. Zakaj? Ker ni bilo nikogar, ki bi klical njegovo ime. 

Kakšne so posledice pozabe in odrivanja Boga za vsakdanje življenje, za soočenje z napori, porazi, potrtostjo in kar je še temu podobnega? Izaija je bil pri ugotavljanju posledic zelo nazoren. Rekel je: Bog nas je prepustil naši nemoči, da se utapljamo v težavah, prepustil nas je naši krivdi. Krivda pa ni samo to, da smo v tej ali oni stvari pogrešili, naredili kak greh zoper sebe, Boga in bližnjega, temveč je naša poglavitna krivda v tem, da Boga sploh nismo prosili za pomoč, da ga nismo dovolj klicali. Zakaj? Ker mu ne verjamemo. Vanj sicer verujemo, a ne verjamemo, da nam hoče in more pomagati. Ko to uvidimo, vstopimo v advent. Nato naj sledi to, kar ga je zapisal Izaija v prvi vrsti današnjega berila: Ti, Gospod, si naš oče, seveda tudi moj oče. Tako naj bi se obračal na Boga vsak izmed nas, tako tisti, ki ga obhaja občasna potrtost, kot tisti, pri katerem izvedenec ugotovi pravo duševno motnjo.

Zakaj tega ne storimo? Med mnogimi razlogi bom omenil osvetlitev, ki jo je podal Tanguy Marie Pouliguen, strokovnjak za krščansko etiko in antropologijo, poznavalec tehnokratskega transhumanizma. Pravi, da nas Bog ni ustvaril tako, da bi lahko brez posledic prebili deset ur na dan pred zasloni. Če tako delamo, se osamimo. Osama pa pomeni odtujitev od ljudi, pa tudi od Boga. Takšne samote, ki jo zaradi vdora novih tehnologij trpi sodobni človek, preteklost ni poznala. Vse bolj sestopamo v transhumanizem, ki pomeni spreminjanje človeka na osnovi novih tehnologij. Te so nas očarale, ker nam omogočajo povečevanje naših moči, učinkovitosti in uspešnosti. Pouliguen pa nas spomni, da se pri tem močno motimo, kajti resnična moč ne izhaja iz tehnologij, ampak iz Boga.

Ko rečemo: Gospod, ti si moj oče, pritrjujemo prepričanju, da je naša pomoč v imenu Gospodovem, kot beremo v Ps 124. Naj ga ne kličemo samo pri večerni molitvi, ali pri sv. maši, ampak sproti, prav v vsaki situaciji: takrat, ko ne vemo, kaj naj rečemo, da ne bomo povzročili konflikta, takrat, ko ga prosimo, naj se odrečemo strastni želji, da bi koga verbalno zabili in porazili ali mu kaj neprijetnega vrgli v obraz. Pa takrat, ko smo potrti in ga prosimo, naj preobrne naše razpoloženje, nam vrne svetal pogled, nam vrne psihične in telesne moči, ki nam popuščajo. Gospod se bo odzval. Potem ne bomo pogrešali nobenega daru milosti, kot nam danes zagotavlja sv. Pavel. Bratje in sestre: Božja beseda je dejansko živa in dejavna, kot smo rekli v začetku. Nanjo se lahko naslonimo vsak trenutek.