Lanska kolumna, ko sem pisal o coni udobja, v kateri sem, se je še nadaljevala. Sam sebe sem v tistem članku nagovarjal, da se imam sicer lepo, da pa se zavedam, da bo treba obglaviti kak kilogram. Spominjam se novoletne večerje in tedna pred njo. Mislim, da je ta cona udobja dosegla maksimum v vsem, in zavedal sem se, da tako dolgo ne bo šlo naprej.
Povabilo za botra pred novim letom ter vabilo, naj se pridružim »sekti« Eksodus (to smo si fantje dali za razlago, če imajo drugi za nas preveč vprašanj), sta bila kot nalašč zame. Kaj Eksodus je, nisem gledal, samo “ja” sem rekel pred enim letom, ko me je kolega povabil, da naj se pridružim. Mislim, da sem takrat rekel “ja” v veri, da se ne bo spomnil name. A ni pozabil in jaz nisem okleval, ko me je konec leta povabil. Spet nov izziv življenju. Te pa imam rad. Ne bom razlagal vsega, čemu vse se moraš odpovedati v postu, ker to ni namen tega, bolj bi rad z vami delil, kaj mi je prinesel.
Spoznal sem, da si je treba upati in želeti. Želeti narediti nekaj za sebe in iz sebe. Duhovni del programa je tisti, ki me je celih devetdeset dni vznemirjal. Spoznanje, da o Svetem pismu ne veš veliko ali pa ga poznaš bolj slabo (čeprav je bilo moje prepričanje ravno obratno), me je bolelo. Ker sem uvidel, koliko širine, drugačnih pogledov na isto premišljevanje slehernega dne ima lahko samo šest ljudi, kaj šele deset ali dvajset. Boril sem se, ker sem v tem Eksodusu doživel prav vse, kar so doživeli Izraelci, ko so odhajali iz Egipta. Številne dvome o uspehu, ali je ta post res tisti post, ki si ga želim, ali je bilo odpovedovanje in radikalen poseg v prejšnje navade pravilno … Kmalu sem se znašel v preizkušnji, ko sem opuščal molitev in sem se težko prebil skozi dan, da bi delal program. Pa vendar, večino molitve sem posvetil in še posvečam osebi, ki jo imam rad. Če to bere, vem, da se bo prepoznala. Pa to ni neko izkazovanje navzven, temveč res iskrena naklonjenost do nje in njenih bližnjih. Nasvet, naj prepustim Svetemu Duhu, da deluje, sem sprejel. Mogoče sem bil od tistega trenutka bolj sproščen. Duhovno pa mislim, da sem se letos tako dobro pripravil na veliko noč, da voham že potico in se veselim snidenja z bližnjimi, da se poveselimo in zapojemo Alelujo. Doživel sem pravo možato naslombo v možeh, ki so mi stali ob strani. Me sleherni dan sprejemali takšnega, kot sem, brez olepšav. Me bodrili in tudi pojasnjevali svoj vidik razmišljanja, ko sem se znašel v dvomih in stiskah. To je tisto, po čemer sem hrepenel. Da smo lahko krščanski možje odprto debatirali o vsem, brez ovinkarjenja. Nalezel sem se dobre volje, nalezel sem se naše skupne molitve, nalezel sem se teh srečanj, ki so bila kratka, a polna, do slovesa. Odpoved televiziji in gledanju športnih programov, še posebej nogometa, sta zame zmagi, ki jih ne bom zlahka pozabil. Devetdeset dni brez angleške in italijanske lige, ja, nekomu to ne pomeni nič, meni pač. Zato vem, da me pot v Eksodusu čaka naprej, v drugem delu.
Fizični del je bil tisti, ki me je še posebej motiviral. Ne bom naglas povedal, koliko kg sem imel, ko sem začel četrtega januarja teči. Vem pa, koliko jih imam sedaj, in to je očitna razlika. A motivacija je bila tista, ki me je peljala v vsak trening posebej. Prijatelj, ki ga imam iz otroštva, me je in me bo še spremljal na tej poti. To ni pot, da bi sedaj popustil, to je pot četrtin, bi košarkarsko rekel. Prvo sem dobil, ker sem fizično iz sebe iztisnil maksimum. Druga četrtina je datum, ki jo veva zgolj jaz in moj birmanec. Tretja, najtežja, se začne sedaj, da se naučim živeti s temi kilogrami, četrta, zadnja, da nikoli več ne presežem 100 kg. Vse to ima marsikdo razčiščeno, zame pa, saj sem velik gurman in uživač v dobri hrani, ne bo lahko. Nekatere navade bodo morale trajno iziti iz mojega življenja, če se želim tako dobro počutiti, kot se počutim sedaj. Pokam od energije in volje. In to je to …
Da se Eksodusa lahko lotiš, moraš imeti podporo družine, žene v prvi vrsti. Ker če tega ni, potem se tega ne moreš iti. Bolje je počakati pravi trenutek. Zato sem svoji zelo hvaležen, da me je spremljala in bodrila hkrati. Sam sem v tem pogledu drugačen, zaletim se v nekaj, potem pa šele odkrivam zakaj je ovira na poti tako težka. A ko jo premagam, je toliko slajša.
Res bi se na tem mestu zahvalil vsem svojim možem, pa tudi prijatelju, ki me spremlja na moji fizični poti. Da smo vztrajali tudi, ko je bilo težko. Se prebijali skozi dneve in tedne. A prišli do konca. Uspešno.
Vsem soustvarjalcem Časnika, vsem vam, ki ta medij spremljate in berete, želim blagoslova poln velikonočni čas. Če bo ta prisoten, bo drugo prišlo samo od sebe.
