Moški varuje življenje. Tako kot Jožef.

V radijski katehezi na Radiu Ognjišče sem pred časom govoril o vlogi očeta. Tudi o zgledu sv. Jožefa. Malo sem razširil razmišljanje na pravičnost, poslušnost in ubogljivost.

Moški varuje življenje

Danes se zavrže veliko nerojenih življenj. Tudi zato, ker moški, potem ko aktivno sodelujemo pri spočetju otroka, preprosto nimamo jajc *, da bi otroka sprejeli in zanj poskrbeli. Lahko se navdihujemo pri sv. Jožefu, ki se je odločil ZA ŽIVLJENJE, četudi je vedel, da Marija ni bila noseča z njim.

Možje, malo si predstavljate: imaš dekle, z njo si že skoraj poročen, imaš načrte za življenje … potem pa zveš, da je mladenka noseča. Ne s tabo. Kako bi reagiral? Kaj bi storil? Jo napodil? Se ji maščeval? Jo zasramoval? Silil v splav?

Tudi Jožef je imel zagato. Gotovo se mu je marsikaj podilo po glavi. A Jožef Marije ni hotel osramotiti, sklenil jo je skrivaj odsloviti (Mt 1, 19). Ker je bil – kot pravi Sveto pismo – pravičen.

Pravičnost?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je pravičen tisti, ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli, ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli.

Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij, ko govori o pravičnosti, pravi takole: “Pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre.” (To je vodilna teza pravičnosti.) “Pravičnost do Boga se imenuje ‘krepost bogovdanosti’”. (KKC Kompendij 381)

Pravičnost je tudi med glavnimi človeškimi krepostmi, ki so: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. (KKC Kompendij 379)

Jožef je Mariji ‘dal to, kar ji gre’. Sklenil jo je skrivaj odsloviti, brez izpostavljanja sramoti. Ni je hotel naznaniti oblastem, kot je bilo v navadi v tistih časih. Lahko bi jo tudi kamenjali. Ni ravnal trdosrčno, striktno po zakonu – kar je najlažje – pač pa je ravnal v dobroti in usmiljenju. Tole je bilo iz njegove človeške narave. A njega je obiskal angel in mu dal pojasnila in navodila.

Ali dedci verjamemo v sanje?

Jožefa je torej v sanjah obiskal angel. Jožef bi lahko sanje potisnil v ozadje in se odločil, da ravna v skladu s svojo moško naravo. A on je poslušal Boga in se odločil ZA ŽIVLJENJE.

Tudi kasneje, ko je bilo ogroženo komaj rojeno dete, je bil spet opomnjen v sanjah, spet jih ni potisnil v ozadje in je organiziral beg v Egipt.

Sveti Jožef je bil poslušen in ubogljiv. Do Boga, ne do vsakega.

Gospodov angel gotovo prihaja tudi v naše moške sanje, a mi jih potisnemo v ozadje, glasu ne slišimo in sanjam tudi ne verjamemo. Pravzaprav nimamo niti vere v Boga. Zato Mu nismo ne poslušni ne ubogljivi.

Očetje mnogokrat tudi komaj spočetega življenja ne zavarujemo dovolj, ne nudimo opore noseči ženi, dekletu, ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja in kar podležemo feminističnemu vzkliku: “Moje telo – moja pravica!” Ne gre za telo žene, dekleta, pač pa za telo in življenje komaj spočetega otroka!

Vidim močno vlogo nas očetov pri – rečem kar direktno – preprečevanju splavov, ko bi bila velikokrat dovolj samo očetova podpora ženi ali dekletu v tej izrazito prvi fazi otrokovega življenja.

* Imeti jajca: upati si narediti kaj drznega, pogumnega, ravnati kot pravi mož (vir: Fran/Frazeološki)

Zapis je bil najprej objavljen na blogu Preprostost.si.