Mateja Peršolja 
Strah je čustvo, ki ima lahko močan vpliv na naše ravnanje in odločitve. Ko v pričakovanju česa hudega, neprijetnega, strah sproži obrambni mehanizem, skorajda ni več prostora za učenje, ustvarjanje in osebno rast.
Telefon je danes postal nenehno dostopna pisarna in razširitev naših možganov, saj ga imamo vedno pri roki. To orodje nam omogoča ohranjanje stikov z domačimi in prijatelji, delo od kjerkoli in kadarkoli ter ustvarjanje vsebin. … Beri dalje
Pred dobrimi dvajsetimi leti sem zaključila fakulteto s sanjami o spreminjanju izobraževanja. Želela sem razvijati in preizkusiti nove metode poučevanja v razredu. Po desetih letih sem si željo uresničila. Sodelovala sem v inovativnih projektih in … Beri dalje
Kot otrok sem veliko časa preživela v naravi, na kmetiji in v gorah. V času šolanja sem se pridružila planinski organizaciji, se udeleževala taborov in izletov planinskega društva. Tudi s starši smo vikende in počitnice … Beri dalje
Letos sem zaključila s poučevanjem na šoli, kjer sem učila 18 let. Rasla sem z njo, jo soustvarila in prispevala k njenemu razvoju. Povezana sem bila s kolegi, učenci in starši. Z učenci in starši … Beri dalje
Zadnje mesece poslušam in berem razprave o permisivni vzgoji, ki pogosto zvenijo bolj kot obtoževanje staršev za razvajenost otrok. Kot mama dveh odraslih otrok, ki sta stara že čez dvajset let, bi rada podelila svojo izkušnjo.
S citatom “Srečni ljudje presojajo sebe, nesrečni presojajo druge” dr. Wiliama Glasserja je ravnateljica začela letno samopresojo kolektiva. Razmislili smo in podelili svoje misli glede letošnjega šolskega leta: na kaj smo ponosni, kaj si bomo … Beri dalje
V slaščičarni na zajtrku za sosednjo mizo opazujem mlado družino z dvema otrokoma starima okrog šest let. Ko sta starša v miru pila kavo, sta se otroka igrala z mobilnim telefonom. Začarana od napravice sta … Beri dalje
Naraščanje nestrpnosti in nasilja med otroki in mladostniki ima le eno sporočilo – stisko. Ko se v svoji koži počutimo dobro, nimamo potrebe po kritiziranju, pritoževanju, ustrahovanju drugih. Zadovoljni smo s seboj in se ne … Beri dalje
Soočamo se s post-covidnim sindromom. Kaže se v stiskah otrok in mladih v šolah in doma. Kaže se v zbolevanju in občutku, da težko opravimo delo. Včasih tudi kot nezadovoljstvo, nestrpnost, utrujenost, izgorelost, apatičnost, vdanost … Beri dalje
Včasih učenci v učenju neke vsebine iz kurikula ne vidijo smisla. V takih situacijah in tudi sicer učenje podprem z učenjem veščin, ki jih otroci in mladi pridobijo za celo življenje. Ostanejo jim tudi takrat, … Beri dalje
Ob ocenjevanju slišim stisko učenke o tem, kako težko je podeliti negativno oceno z mamo. Ker jo je strah, da bo mami jezna in žalostna. Strah jo je tudi pisati teste, ker ima izkušnje, da … Beri dalje
Pod Američani so slovenski vojaki na Korziki lahko govorili slovensko. Nonotu so zaupali poveljevanje trinajst možem in takrat je v taboru zaplapolala slovenska zastava, ki so jo dvignili ob zvokih trobente, ki je igrala himno … Beri dalje
Ob obisku Sardinije sem si v četrti Cagliarija – Pirri, ogledala cerkev, v kateri so primorski fantje med drugo svetovno vojno, pod vodstvom nonotovega prijatelja Štefana z Rihenberga imeli pevske vaje in takratni “gospod župnik tiste cerkve je bil zelo vesel in se čudil naši lepi pesmi”, zapiše nono v svoje dnevnike.
Vsega je bilo v teh naših gozdovih, pravi gozdar ob omembi brezen v katerih so po vojni pobijali ljudi v Kočevskih gozdovih in Trnovskem gozdu. Pomislim, kako sem se bala živali, medvedov, pa ugotovim, da smo ljudje sami sebi in drug drugemu najslabša oblika živali. Ko to podelim s kustosom Baze 20, mi pravi, da je medveda treba samo spoštovati in se umakne. Kaj pa ljudje? Se znamo spoštovati in se umakniti? Ali še vedno ne sprejemamo sebe in drug drugega, se vtikamo v druge, jih sodimo in skušamo spreminjati. Ker za druge je lažje vedeti kot zase in v imenu tega soditi. Mar se niso vojne začele tako?
Vsem, s katerimi sem kadarkoli sodelovala in še sodelujem, sem neizmerno hvaležna, ker ob njih rastem in se učim. Ob pogovorih o kakovosti pouka razvijam lastne zamisli, ker je učenje proces, zame in za moje učence. In nikdar se ne nehamo učiti. Rastemo in se razvijamo, postajamo boljše različice samih sebe. V tem je izjemnost in lepota.
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej.
Želim si slišati, v kakšno šolo si želijo prihajati otroci in mladi in kaj potrebujejo, da bodo opolnomočeni v življenju. Ne nazadnje nam že danes nekaj sporočajo, kar lahko opazimo tisti, ki delamo z njimi. Npr. z okoljskimi protesti na eni strani, na drugi pa z apatičnostjo in »problematičnim vedenjem«, kot opisujejo njihovo vedenje učitelji.
Zavedam se, kako lepo je, ko imam kot učiteljica čas, da zaključim leto. Čas, da premislim o tem, kar se je dogajalo, ter pustim preteklost za sabo. Oddahnem si, zadiham in vstopim v novo šolsko leto. To je zame kot nov začetek. In izjemen privilegij, ki ga nima vsak poklic.
Zmagali bomo, ko si bomo zaupali, da vsak zna in zmore opraviti delo, ki mu je zaupano oz. je zanj prevzel odgovornost. Zmagali bomo, ko ne bomo potrebovali papirjev za dokaz, da smo nekaj opravili, inšpektorjev in nadzornikov, ampak mentorje, ki bodo vajencem stali ob strani in jih vodili.