Najlepše je priti nazaj v službo in imeti čas, da se s počitnic prestavim spet v ta prostor, kjer opravljam svoj poklic. Z vznemirjenostjo sem vstopila vanj in se prepustila. Prepustila čudovitemu okolju narave v bližini službe, družbi kolegov in se povezala z njimi, z dogodki iz njihovih in mojih počitnic ter idejami za prihajajoče leto.
Zavedam se, kako lepo je, ko imam kot učiteljica čas, da zaključim leto. Čas, da premislim o tem, kar se je dogajalo, ter pustim preteklost za sabo. Oddahnem si, zadiham in vstopim v novo šolsko leto. To je zame kot nov začetek. In izjemen privilegij, ki ga nima vsak poklic.
Učitelji puščajo za seboj napake, se iz njih učijo in začenjajo znova
Veste, kako lepo je z novimi spoznanji pustiti napake za seboj, se iz njih učiti in začeti znova? In otroci dajo učitelju vsako leto novo priložnost. In učitelji njim. Priložnost, da zgradimo znova nekaj lepšega; priložnost, da zgradimo skupaj. In kolegi tudi, ko skupaj znova načrtujemo leto z optimizmom in vero, da bo boljše kot lansko.
Letos sem videla, kako izjemni so moji kolegi in koliko lahko prispevajo. Videla sem, kako se lahko povežemo in s tem drug drugega razbremenimo bremen, ki si jih vsak od nas, učiteljev (še preveč) nalaga na pleča. Vidim, da smo si zadnja leta, ko so bile šole zaprte in pouk na daljavo, nalagali preveč in ta bremena (berite: naučiti otroke vse, kar je v učnem načrtu, nadoknaditi zamujeno, poleg tega še uvajati socialne veščine, skrbeti za dobre odnose) nalagamo potem otrokom. In vsi skupaj že klonemo pod njimi.
Letos bomo odložili ta bremena, poslušali sebe in otroke. Vključili drug drugega, otroke, starše, stare starše, brezposelne ter jih videli kot izjemne in prispevek naši skupnosti in okolju, v katerem živimo.